Stare članice EU (EU-15), t.j. članice povezave pred letom 2004
(Avstrija, Belgija, Danska, Finska, Francija, Grčija, Irska, Italija,
Luksemburg, Nemčija, Nizozemska, Portugalska, Španija, Švedska ter
Velika Britanija) ter preostale države članice EGP (Norveška,
Islandija, Liechtenstein) so si v času pristopnih pogajanj zagotovile
možnost uvedbe prehodnega obdobja za prosti pretok delovne sile iz
novih držav članic. Sedemletno prehodno obdobje, ki je
razdeljeno na 2 leti + 3 leta + 2 leti, velja le za prosto
gibanje delavcev. Tako imajo v prehodnem obdobju možnost uvesti
različne omejitve za zaposlovanje delavcev iz novink, trg delovne sile
pa morajo v celoti sprostiti najkasneje leta 2011.
Prvi 2 leti po pristopu Slovenije k EU (1. maj 2004) so države EU-15 lahko ohranile nacionalne ukrepe zaposlovanja slovenskih državljanov, vsaka država članica pa je lahko z notranjimi pravnimi ukrepi te pravice povečala, vključno s polnim dostopom do trga dela že z dnem pristopa k EU.
Pred začetkom naslednjega 3-letnega prehodnega obdobja je morala vsaka država članica EU sporočiti Evropski komisiji, ali bo glede na stanje na trgu dela še naprej uporabljala nacionalno zakonodajo ali ne. Če je posamezna država članica glede na stanje na svojem trgu dela ugotovila, da ni več potrebe po prehodnem obdobju, potem bo veljalo prosto gibanje delavcev. V nasprotnem primeru, tj. če se pojavljajo resne motnje na trgu dela posamezne države članice, lahko država članica EU še dodatni dve leti, torej do leta 2011, uporablja nacionalno zakonodajo.
Slovenija je v pogajalskih izhodiščih uveljavila načelo vzajemnosti. To pomeni, da lahko tudi Slovenija v času 7-letnega prehodnega obdobja do vsake sedanje države članice EU, ki uveljavlja nacionalne ukrepe glede prostega gibanja delavcev, uveljavlja enakovredne ukrepe. Po prvih dveh letih članstva v EU, natančneje 25. maja 2006 pa se je Vlada Republike Slovenije odločila, da ukinja vzajemnost in uveljavlja prosto gibanje delavcev državljanov EU in EGP. Na takšno odločitev vlade sta vplivali predvsem dejstvi, da ukinitev vzajemnosti ne bo ogrozila slovenskega trga dela in da bo Republika Slovenija s to odločitvijo potrdila svoja dosedanja prizadevanja za uveljavitev prostega pretoka oseb znotraj držav EU.
Varnostna klavzula
Varnostna klavzula je ukrep oziroma ponovna uvedba omejitev dostopa do trga dela posamezne države EU v času 7-letnega prehodnega obdobja. Če sedanja država članica EU preneha izvajati nacionalne ukrepe in uveljavi prosto gibanje delavcev, lahko zaprosi Evropsko komisijo za dovoljenje, da v primeru resnih težav na svojem trgu dela ali grožnje le-teh, ponovno uvede omejitve. Komisija odloči, katere omejitve lahko posamezna država uvede in za koliko časa. V zelo nujnih primerih lahko država članica sama uporabi varnostno klavzulo in o tem naknadno obvesti Evropsko komisijo.
Praksa
Ob širitvi povezave 1. maja 2004 se je zgolj trojica starih članic EU - Velika Britanija, Irska in Švedska - odločila, da ne bodo uveljavile pravice do prehodnega obdobja. Ostalih 12 tedanjih članic EU (Avstrija, Belgija, Danska, Finska, Francija, Grčija, Italija, Luksemburg, Nemčija, Nizozemska, Portugalska in Španija) ter druge članice EGP (Norveška, Islandija, Liechtenstein) pa so to pravico izkoristile ter po 1. maju 2004 za obdobje dveh let ohranile nacionalne ukrepe za zaposlovanje državljanov iz novink.
Pred začetkom naslednjega - triletnega - prehodnega obdobja, ki je stopilo v veljavo 1. maja 2006 so Španija, Finska, Portugalska in Grčija obvestile Evropsko komisijo, da glede na stanje na njihovem trgu dela ni več potrebe po prehodnem obdobju. Podobno odločitev je z zamikom dveh mesecev sprejela tudi Italija, ki je z 21. julijem 2006 v celoti odprla trg dela za novinke.
Z majem 2007 je trg delovne sile odprla tudi Nizozemska, novembra istega leta pa je enako storil tudi Luksemburg. Od začetka leta 2007 sta članici EU tudi Romunija in Bolgarija ter za zaposlitev v teh državah slovenski državljani prav tako ne potrebujejo delovnega dovoljenja.
Ostale države (Avstrija, Danska, Nemčija, Belgija, Norveška in Liechtenstein) pa so napovedale, da bodo prehodno obdobje uveljavljale tudi v prihodnjih letih.
Prehodna obdobja med novimi državami članicami širitve 2004?
Med novimi državami članicami EU je takoj po 1. maju 2004 veljalo prosto gibanje oseb, z možnostjo, da so lahko takoj po polnopravnem članstvu v EU (v času 7-letnega obdobja) uvedle varnostno klavzulo do katere koli nove države članice, pod pogojem, da katera koli sedanja država članica uveljavlja nacionalno zakonodajo zoper katerokoli novo državo članico.
Romunija in Bolgarija
Pristopna pogodba z Romunijo in Bolgarijo določa možnost sedemletnega prehodnega obdobja na področju prostega gibanja delavcev. Vsaka članica ima možnost določiti, ali bo državljanom teh dveh držav sprostila dostop na svoj trg dela ali pa uvedla prehodno obdobje oziroma omejitve. Glede na oceno, da prost pretok delavcev za državljane Bolgarije in Romunije ne bo ogrozil slovenskega trga dela, vlada RS ni uveljavila prehodnega obdobja.
Odzivi držav članic EU in Evropskega gospodarskega prostora (EEA) glede uveljavljanja prehodnega obdobja na področju prostega gibanja delavcev za Romunijo in Bolgarijo so različni: medtem ko se večina novih držav članic nagiba k odprtju svojega trga dela, bo večina držav stare petnajsterice, ki še uveljavlja prehodno obdobje za nove članice, tudi Slovenijo, omejitve uveljavila tudi za Romunijo in Bolgarijo. Poleg Slovenije so trge dela za državljane Bolgarije in Romunije sprostile Finska, Estonija, Poljska, Slovaška, Češka in Litva.
