Zveza delovnih invalidov Slovenije

Knjiga ima 332 strani in je izšla v nakladi 1000 izvodov. Urednika: as. Mag. Cveto Uršič in Marjan Kroflič, prof.

V knjigi so v slovenskem jeziku zbrani praktično vsi najpomembnejši dokumenti oz. zbor določil, ki zadevajo invalide in, ki so jih sprejeli v Svetu Evrope, Evropski uniji ter OZN in njenih specializiranih organizacijah, v uvodu pa so predstavljeni prispevki treh domačih avtorjev o človekovih pravicah za invalide - od Splošne deklaracije človekovih pravic do Amsterdamske pogodbe, pravicah invalidov v času tranzicije ter o človekovih pravicah za vse. Dodana je še Koncepcija razvojne strategije invalidskega varstva v Sloveniji.

Mednarodni dokumenti zbrani v knjigi:

Svet Evrope: Evropska socialna listina, Usklajena politika rehabilitacije invalidov.

Evropska unija: Amsterdamska pogodba, Resolucija o enakih možnostih za invalide, Sporočilo o enakih možnostih za invalide - Nova strategija Evropske unije za invalide, Priporočilo o izkaznici za parkiranje za invalide, Resolucija o vključevanju invalidnih otrok in mladostnikov v splošno vzgojno izobraževalne sisteme, Resolucija o znakovnih jezikih za gluhe, Priporočilo o zaposlovanju invalidov v Skupnosti, Sklepi o zaposlovanju invalidov v Skupnosti.

Mednarodna organizacija dela: Konvencija št. 159 o poklicni rehabilitaciji in zaposlovanju (invalidov), Priporočilo št. 168 o poklicni rehabilitaciji in zaposlovanju (invalidov), Priporočilo št. 99 o poklicni rehabilitaciji invalidov.

Organizacija združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (UNESCO): Konvencija proti diskriminaciji v izobraževanju, Sundbergova deklaracija, Salamanška izjava.

OZN: Splošna deklaracija človekovih pravic, Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, Konvencija o otrokovih pravicah, Konvencija o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk, Kopenhagenska deklaracija o socialnem razvoju, Standardna pravila za izenačevanje možnosti invalidov, Svetovni program delovanja v korist invalidov, Deklaracija o pravicah duševno prizadetih oseb, Deklaracija o pravicah invalidov, Načela o varstvu ljudi z duševno boleznijo in izboljšanju varstva duševnega zdravja, Talinske usmeritve za razvoj človeških virov invalidov, Dunajska deklaracija.

Izpostavljeni problemi:

Preozke okvire prvotne elementarne družbene skrbi za invalide v ustanovah so pričeli rušiti invalidi sami potem, ko je vse večc invalidov z izobraževanjem in rehabilitacijo postajalo družbeno aktivnih. Invalidi, obogateni z znanjem, so sčasoma postali gonilna sila tako pri oblikovanju invalidske politike kot tudi pri njenem uresničevanju. Osveščenost invalidov o svojih zmožnostih in ustvarjalnosti je prispevala k temu, da se je v družbi v šestdesetih letih uveljavil koncept integracije in normalizacije invalidov. Toda z uveljavitvijo tega koncepta so se takoj pokazale hibe in neurejenost družbenih in okoljskih pogojev, ki so ovirali invalidovo kvaliteto življenja.

S tega vidika je razumljivo, da so pravice invalidov sčasoma postajalevsebina invalidske politike v marsikateri državi. Ta proces je potekal vse od sprejetja Splošne deklaracije človekovih pravic naprej. Do očitnega preobrata je prišlo v Mednarodnem letu invalidov 1981 in ob sprejemu Svetovnega akcijskega programa glede invalidov decembra leta 1982, torej pred komaj 16 leti (Generalna skupščina Združenih narodov, Resolucija 37/52). Pravica invalidov do enakih možnost kot jih imajo drugi državljani in pravica do enakega deleža pri izboljševanju življenjskih razmer kot posledice ekonomskega in družbenega razvoja je postala stalnica in sprejeto izhodišče invalidske politike. Pa vendar je dobrih 11 let trajalo, da je Generalna skupščina Združenih narodov z Resolucijo 48/96 decembra leta 1993 sprejela besedilo Standardnih pravil za izenačevanje možnosti invalidov.

Izenačevanje možnosti za invalide moramo razumeti kot proces, prek katerega omogočimo dostop v okolju in posameznih področjih družbenega življenja vsem državljanom, tudi invalidom. Gre za uresničevanje načela enakih pravic, se pravi, da so potrebe slehernega državljana enako pomembne, s tem, da so tudi obveznosti enake za vse, tudi invalide. V tem procesu pa je potrebno invalidom zagotoviti več pravic v smislu podpore, ki jo potrebujejo znotraj področij izobraževanja, zdravstva, zaposlovanja in socialnih služb, skratka, da bi lahko bili vključeni in prevzeli tudi polno odgovornost.

Predlagane rešitve:

Standardna pravila za izenačevanje možnosti za invalide so nastajala na osnovi izkušenj in predhodno že sprejetih dokumentov Združenih narodov na temo človekovih pravic, ki jih v knjigi tudi objavljamo. Pravila sicer niso za države obvezujoča, vendar invalidi upamo, da bodo sčasoma postala mednarodna norma običajnega prava. Vsekakor pa so Pravila politična in moralna obveza tudi države Slovenije v odnosu do invalidov, obvezujejo pa tudi invalidske organizacije, da spremljajo izvajanje le-teh. Zato so tudi izdali omenjeni zbornik in s tem želeli doseči:

1. da najširšemu krogu invalidov zagotovimo dostopnost (in s tem poznavanje pravic) do najpomembnejših mednarodnih in slovenskih dokumentov, ki opredeljujejo na eni strani pravice / dolžnosti invalidov, na drugi pa predstavljajo tudi temelj mednarodni in slovenski invalidski politiki (Standardna pravila - Pravilo 5.b - Dostop do informacij in komuniciranja ter Pravilo 13 - Informiranje in raziskovanje);
2. da članom in društvom s tem omogočijo kvalificirano registrirati vse morebitne kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter ugotavljati, na katerih področjih družbenega življenja so morebiti človekove pravice invalidom ogrožene zaradi neprimernih storitev in ukrepov - ko gre za popačenje zakonodaje, ko gre za nedorečeno, nedoločeno ali celo pomanjkljivo zakonodajo;
3. da imajo kot invalidska organizacija kriterije za lažjo identifikacijo in vrednotenje konkretnih stopenj izvajanja storitev in ukrepov za invalide, ki jih opredeljujejo dokumenti o pravicah / dolžnostih invalidov in zadevajo življenje invalidov (Standardna pravila u Pravilo 18 u Organizacije invalidov) in končno
4. da osvežijo v javnosti često pozabljeni ali vsaj zapostavljeni temeljni vrednoti, kot sta svoboda in človekovo dostojanstvo.

Druga ciljna skupina je strokovna javnost.

Tretja ciljna skupina so javni uslužbenci in ''politiki'', ki pripravljajo in sprejemajo programe in predpise.

Končno, je knjiga namenjena vsej javnosti - z željo informirati in osveščati jo o posebnih potrebah oziroma o možnem prispevku in odgovornosti invalidov za družbeni razvoj.

Knjigo so razdelili društvom - članom ZDIS, ostalih nacionalnim invalidskim organizacijam, invalidskim podjetjem, Centrom za socialno delo, Zavodom RS za zaposlovanje, poslancem Državnega zbora in Državnem sveta, Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, Društvom bolnikov, upokojencev, članom Sveta FIHO, Ministrstvu za zunanje zadeve, Vladi RS, sindikatom, Varuhu človekovih pravic in mnogim posameznikom, ki se strokovno ukvarjajo s problematiko invalidov .

Knjiga je zanimiva za vse, ki delujejo na področju socialnega varstva in varstva človekovih pravic.

• Ob predstavitvi knjige dne 06.12.1998, so pripravili tiskovno sporočilo, kjer so predstavili cilje, ki so jih želeli doseči z izdajo knjige.
• Tiskovno sporočilo je bilo v povzetku objavljeno tudi na radiu.
• članek Vesne Tripkovič ob izidu knjige v Dnevniku, 14.12.1998,
• članek Lidije Pak ob izidu knjige v Večeru, 8.12.1998
• članek kronista v Paraplegiku št. 80, 10-12.12.1998, članek STA v Delu, 8.12.1998,