Kako pasti v kolesje evrokracije in preživeti
Od 1. do 4. februarja so se nagrajenci razpisa za najboljše diplomske naloge na temo Evropske unije in vključevanja Slovenije v EU v šolskem letu 1999/2000 ter uslužbenci Urada vlade za informiranje udeležili strokovne ekskurzije v Bruslju. Program ekskurzije je zajel tako predavanja in srečanja v Evropski komisiji ter Evropskem parlamentu, kakor tudi na Misiji Republike Slovenije pri Evropski uniji, na Slovenskem gospodarskem in raziskovalnem združenju ter sedežu zveze Nato. Osnovni namen ekskurzije je bil spoznati delovanje institucij EU na kraju samem in tako začutiti njihov "utrip". Seveda pa naj bi srečanja pomenila tudi seznanitev z informacijami iz prve roke o pogledih, ocenah, pričakovanjih glede vključevanja Slovenije v evroatlantske integracije.
Na sedežu zveze Nato sta delo stalne misije RS pri Nato in WEU okvirno predstavila svetovalka misije ga. Blanka Jamnišek ter namestnik vojaškega vodje misije polkovnik Ivan Lakošek. Za njima je gdč. Dagmar de Mora-Figueroa z oddelka za mulitaletaralne in regionalne zadeve zveze Nato v krajšem predavanju predstavila prednostne naloge zavezništva. Poudarila je, da zveza ni zaprla vrat za nadaljno širitev, vendar pa so možnosti vključitve novih članic odvisne od kandidatk samih, predvsem njihove sposobnosti implementacije osnovnih načel zavezništva - spoštovanje demokracije, človekovih pravic in pravne države - in prilagoditve obrambno-vojaškega sistema standardom zveze. Predavanja na Evropski komisiji so poskušala opredeliti možnosti, ki jih ima Slovenija pri oblikovanju svoje vloge v bodoči razširjeni evropski družini. G. Michael Niejahr iz službe za zakonodajo je ob predstavitvi institucionalnih reform unije, sprejetih na vrhu v Nici, razložil, da majhnost Slovenije ni nujno tudi slabost. Čeprav bo imela v Svetu ministrov le 4 glasove od 345, bo lahko igrala pomembno vlogo pri sklepanju zavezništev, kar so pokazale izkušnje skandinavskih držav. V prihodnosti pa se na tem področju odpira možnost za nove članice, ki imajo že sedaj kot kandidatke veliko skupnih interesov.
Zelo zanimivo predavanje je imel g. Eric von Breska z DG za regionalno politiko. Predstavil je način delovanja strukturnih skladov za regionalni razvoj, ki bodo z vstopom novih, finančno šibkejših članic, doživeli velike spremembe, saj se bo povprečni BDP Unije znižal, s tem pa pravic do črpanja sredstev ne bodo dobile prav regije v članicah kandidatkah, ki zdaj izpolnujejo te pogoje. Slovenija kot relativno bogata kandidatka bi morala ob tem jasno zastopati stališče, da je upravičena do sredstev iz skladov, tako kot bodo zaradi dosedanje razdelitve proračuna še naprej upravičene nekatere od nje sicer bogatejše evropske regije. Po besedah g. von Breske pa recept za uspeh ne bi smela biti drobitev potreb na veliko majhnih razvojnih projektov, temveč temeljita priprava obsežnejših projektov, ki bi imeli boljše možnosti za črpanje ter porabo sredstev.
Obisk v Evropskem parlamentu je pokazal, da je to telo res prostor za polemike. G. Pekka Hakala, sopredsedujoči skupnega parlamentarnega odbora Državnega zbora in Evropskega parlamenta, je namreč zelo kritično ocenil nezmožnost oblikovanja konsenza glede evropskih vprašanj v slovenskem parlamentu, kar se kaže pri sprejemanju evropske zakonodaje in reševanju vprašanj kot so zapiranje prostocarinskih prodajaln ter zmanjševanje sodnih zaostankov. Po krajši razpravi pa se je strinjal s sogovorniki iz skupine, da te težave ne morejo odločilnega vpliva na proces približevanja Slovenije v EU, vendar pa mečejo slabo luč na njena prizadevanja, saj so vprašanja že predolgo odprta.
Predavanja in diskusije na strokovni ekskurziji so pokazala, da evropski sogovorniki z naklonjenostjo spremljajo slovensko vstopanje v Unijo in jo tudi označujejo kot zelo dobro pripravljeno kandidatko. Seveda se odgovoru na vprašanje o datumu vstopa diplomatsko izogibajo. Predvsem pa zelo jasno poudarjajo: odločitev o vključitvi je predvsem v rokah Slovenije in njeni odločenosti, da uveljavi gospodarske in družbene reforme, ki niso nujne zaradi EU ampak zaradi nje same.
Janez Vouk, UVI