Ustava za Evropo

Pogodba o Ustavi za Evropo je izredno pomemben dokument, ki želi približati Evropsko unijo njenim državljanom, vzpostaviti preglednejši odnos med njimi in Unijo, prenoviti njene ustanove ter jih narediti učinkovitejše pri sprejemanju dokumentov in političnih odločitev. Pogodba Uniji omogoča, da se bo osredotočila predvsem na vprašanja, pomembna za njene državljane, in predvideva vzpostavitev Unije kot prostor svobode, varnosti, blaginje in pravice za vse. Pogodba o Ustavi za Evropo med drugim poenostavlja in nadomešča sedanje pogodbe, priznava Evropsko unijo kot pravno osebo, poenostavlja njeno ukrepanje, odpravlja njeno stebrno delitev, natančneje razmejuje pristojnosti med Unijo in državami članicami, poudarja vlogo nacionalnih parlamentov v evropski arhitekturi in daje pravni status Listini o temeljnih pravicah Evropske unije.

Evropski svet je 15. decembra 2001, leto dni po Pogodbi iz Nice in priložene Deklaracije o prihodnosti Evropske unije, sprejel "Laekensko deklaracijo," s katero se je Unija zavezala k utrjevanju demokratičnosti, preglednosti in učinkovitosti ter k začetku utiranja poti oblikovanju Ustave za Evropo. Ustanovljena je bila Konvencijo o prihodnosti Evropske unije, ki je združila predstavnike vlad in parlamentov držav članic in kandidatk ter predstavnike institucij EU. Konvencija se je sporazumela o osnutku Pogodbe o Ustavi za Evropo, ki je bila podlaga za besedilo Ustavne pogodbe.

Od oktobra 2003 je besedilo obravnavala Medvladna konferenca, katere delo se je zaključilo 29. oktobra 2004, ko so v Rimu voditelji držav in vlad vseh držav članic podpisali Pogodbo o Ustavi za Evropo. V naslednjih dveh letih naj bi države članice pogodbo ratificirale v skladu z nacionalnimi pravili, saj začne Ustava veljati šele po ratifikaciji vseh držav članic Evropske unije. Države članice jo lahko ratificirajo z razpisom referenduma ali s postopkom v  parlamentu. Litva jo je kot prva država članica uspešno ratificirala 11. novembra 2004 v parlamentu, medtem ko je Slovenija Pogodbo ratificirala na slavnostni seji Državnega zbora 1. februarja 2005. Spomladi 2005, po tem, ko jo je deset držav članic že odobrilo oziroma ratificiralo, so državljani Francije in Nizozemske Pogodbo o Ustavi za Evropo na referendumu zavrnili.

Če bi bila ratifikacija v vseh državah članicah uspešna, bi Pogodba o Ustavi za Evropo lahko začela veljati že 1. novembra 2006. Referendumska "ne" na Nizozemskem in v Franciji pa sta postavila pod vprašaj prihodnost Pogodbe o Ustavi za Evropo. Evropski svet se je odzval junija 2005, ko je sklenil, da "prvotno predvideni datum za oceno stanja ratifikacij, tj. 1. november 2006, ni več izvedljiv". Sprejeta je bila deklaracija o ratifikaciji Pogodbe o Ustavi za Evropo, s katero so voditelji držav in vlad pozvali k obdobju razmisleka, med katerim naj bi v vsaki državi potekala obsežna razprava. Ta razprava je vključevala državljane, civilno družbo, socialne partnerje, nacionalne parlamente in politične stranke. Ugotovitve obdobja razmisleka je Evropski svet preučil pod avstrijskim predsedstvom v prvi polovici leta 2006.

Evropska komisija: Obdobje razmisleka in načrt D (10.5.2006) [pdf, 202 Kb]

Za ustavno pogodbo so bili ob koncu obdobja razmisleka na Evropskem svetu junija 2006 sprejeti le postopkovni sklepi. Skladno z njimi je nemško predsedstvo v prvi polovici leta 2007 dobilo mandat, da predstavi poročilo, ki ga bo pregledal Evropski svet, temeljilo pa bo na obsežnih posvetovanjih z državami članicami. Ugotovitve tega pregleda bodo podlaga za nadaljnje odločitve o tem, kako nadaljevati reformo, pri čemer je Evropski svet sklenil, da je potrebno ukrepe v zvezi s tem sprejeti najpozneje v drugi polovici leta 2008, torej med predsedovanjem Francije.

Hkrati se je v več državah članicah nadaljeval postopek ratifikacije. Deset držav je od junija 2005 sprejelo Pogodbo o Ustavi za Evropo, s čimer je število držav, ki je ratificiralo Pogodbo o Ustavi za Evropo, naraslo na 18 (Slovenija, Madžarska, Slovaška, Litva, Latvija, Estonija, Malta, Ciper, Avstrija, Španija, Italija, Grčija, Luksemburg, Nemčija, Belgija, Finska, Bolgarija in Romunija). Dve državi sta Ustavo zavrnili z referendumom (Francija in Nizozemska), sedem držav pa je ratifikacijo odložilo (Velika Britanija, Irska, Češka, Poljska, Danska, Švedska in Portugalska).