Proces usklajevanja zakonodaje se je v Sloveniji intenzivneje začel leta 1995, ko je Evropska komisija izdala t.i. belo knjigo. V beli knjigi je navedena zakonodaja, ki so jo morale države kandidatke do vstopa v EU prenesti v svojo zakonodajo. Določa temeljne zahteve za uvedbo notranjega trga, znane kot ukrepi 1. stopnje, ki jih je treba upoštevati kot prednostne. Vsebuje tudi zahteve glede vzpostavitve ustreznih struktur za zagotavljanje izvajanja sprejete zakonodaje. Pri tem je treba poudariti, da sam sprejem zakonodaje ne zadošča, treba jo je tudi izvajati in neizvajanje sankcionirati. Pomembno je, da glavno odgovornost za priključitev notranjemu trgu nosijo države same, zato morajo določiti prednosti na posameznih področjih. Najpomembnejša načela notranjega trga EU so t.i. štiri svoboščine: prost pretok blaga, oseb, kapitala in storitev. Bela knjiga naj bi pridruženim državam pomagala pri prilagajanju njihove zakonodaje zahtevam notranjega trga. Pri tem je to prilagajanje treba razlikovati od približevanja Evropski uniji, ki vključuje sprejem pravnega reda Unije v celoti.
Z usklajevanjem zakonodaje je treba odpraviti razlike, ki onemogočajo ali ovirajo dosego katerega od ciljev integracije in tako ovirajo delovanje notranjega trga. Dolžnost prilagajanja ne pomeni le prevzemanja in sprejemanja nove zakonodaje, temveč je treba začeti z analizo obstoječe ureditve, kajti le tako je mogoče ugotoviti, v kolikšni meri je prilagoditev sploh potrebna. Na drugi strani je treba poudariti, da samo sprejetje predpisa ni dovolj, saj skladnost pravnih in s tem gospodarskih sistemov terja tudi njegovo dejansko izvajanje. Zahtevne naloge prilagajanja zakonodaje terjajo tudi ustrezno pripravljenost in organiziranost.