Celoten tekst Strategije [Word, 542 Kb]
Glavni cilj strategije vključevanja Slovenije v EU na ekonomskem in socialnem področju je bil opredeliti in zasnovati niz usklajenih srednjeročnih ekonomskih in socialnih politik, potrebnih za zaključek ekonomske preobrazbe Slovenije in pripravo gospodarstva na vključitev v EU.
Strategija ima štiri operativne cilje:
- analizirati doseženo raven ekonomske in socialne preobrazbe Slovenije,
- določiti specifične cilje posameznih sektorjev in področij,
- začrtati usklajen sistem reform in ukrepov ekonomske politike, ki so potrebni za dosego teh ciljev in
- vzpostaviti ustrezne mehanizme za nadzorovanje izvajanja reform in ukrepov.
Strategija je pripravljena tako, da omogoča opredelitev ekonomskih in socialnih politik v obliki izvedljivih ukrepov, ki upoštevajo dani institucionalni okvir za oblikovanje ekonomske politike. Ti ukrepi naj bi bili hkrati usmerjeni k preobrazbi v tržno gospodarstvo in približevanju EU. Predviden je tudi reden dialog z Evropsko komisijo o napredovanju predpristopnega procesa v Sloveniji, ki naj bi presegal naštevanje splošnih ciljev in strategij in temeljil na plodni razpravi o politikah in njihovih posledicah. Te izmenjave mnenj naj bi na eni strani izboljšale obveščenost Evropske komisije o napredku slovenskega gospodarstva na poti približevanja EU, na drugi strani pa bi Sloveniji omogočale uporabo znanja in informacij Evropske komisije na področjih makroekonomskih in strukturnih politik.
Strategija je razdeljena na štiri dele. V prvem delu temeljnim zahtevam vključevanja v EU sledi splošna analiza tedanjega stanja gospodarstva in problemov, ki jih je bilo treba rešiti v prihodnjih letih, če bi Slovenija želela uspešno zaključiti proces tranzicije in vključevanja. Ta analiza je osredotočena na časovno sosledje ukrepov, ki jih je bilo treba sprejeti v naslednjih letih, ter na izbor reform, ki so bile pomembne za uspešen zaključek procesa tranzicije in vključevanja. Izpostavlja tudi bistvena vprašanja, ki so se zastavila ob pripravi Strategije, in prikazuje, kateri makroekonomski procesi so povezani z njenim uresničevanjem v primerjavi s stanjem "status quo", to je njenim neuresničevanjem.
Drugi in tretji del Strategije prikazujeta natančno analizo stanja in potrebne ukrepe po posameznih sektorjih. Drugi del vključuje makroekonomski okvir in podlage za uspešno približevanje slovenskega gospodarstva EU. Prične se z razpravo o monetarni politiki in pogojih, ki morajo biti izpolnjeni za zniževanje inflacije in obrestnih mer na primerljivo evropsko raven; obravnava fiskalno politiko, ki bo potrebna za ohranjanje stabilnega javnega financiranja, nato ocenjuje pomen primerne dohodkovne politike za makroekonomsko stabilnost ter zaključi s predstavitvijo politike mednarodnih odnosov, ki bi pospešila izpeljavo potrebnih reform.
Za razvoj stabilnega gospodarstva, ki bi hkrati izpolnjevalo zahtevane pogoje Evropske monetarne unije (EMU), to je znižanje in ohranjanje nizkih stopenj inflacije, mora makroekonomski politiki nuditi oporo vrsta strukturnih sektorskih reform. Te strukturne reforme, ki jih Strategija obravnava v tretjem delu, so usmerjene k povečevanju mednarodne konkurenčnosti slovenskega gospodarstva in k oblikovanju socialno in okoljsko sprejemljivih politik. Uvodni del obravnava področji liberalizacije cen in konkurence, ki sta temelj vključitve v notranji trg. Naslednji dve poglavji obravnavata reforme podjetij in finančnega sektorja, ki so bistvenega pomena za izboljševanje učinkovitosti gospodarstva in zmožnosti prilagoditve gibanjem povpraševanja na domačem in tujih trgih. Trajna gospodarska rast in vključitev v EU terjata tudi precejšnja vlaganja v infrastrukturo in sta povezani s prestrukturiranjem javnih gospodarskih služb.
Za preoblikovanje gospodarstva v uspešno tržno gospodarstvo so bile potrebne določene strukturne prilagoditve na področju proračuna in nadaljevanje davčne reforme, posebno uveljavitev davka na dodano vrednost - DDV. V okviru hitrih ekonomskih sprememb so reforme na trgu dela in na področju socialne varnosti temeljnega pomena za izboljšanje učinkovitosti gospodarstva, in sicer s povečanjem mobilnosti delovne sile in z ohranjanjem socialne sprejemljivosti tranzicije. Naslednje poglavje obravnava vključevanje v EU na področju kmetijstva. Kar zadeva ekološka vprašanja, je bilo treba v predpristopnem obdobju najprej prilagoditi institucionalno strukturo, postopke in pristope. Ta prizadevanja so spremljala dodatna vlaganja, ki so zmanjševala obstoječi razkorak med Slovenijo in EU na tem področju. Posledice preobrazbe gospodarstva v posameznih regijah niso bile enakomerne. Ta vprašanja je bilo treba rešiti z regionalno politiko, ki ima za cilj zmanjševanje regionalnih razlik. Zadnje poglavje obravnava skupna pravila delovanja notranjega trga EU.
Četrti del Strategije predstavlja časovni razpored izvajanja potrebnih politik, ki povzemajo cilje Strategije, osnovne ukrepe, ki jih je bilo treba sprejeti in uveljaviti, ter njihov vrstni red.
Z uresničenjem srednjeročne pristopne strategije naj bi Slovenija do konca leta 2001 postala enakovredna partnerica na notranjem trgu EU. Drugemu paketu reform, ki se je nanašal na zaključek gospodarskega prehoda, je bilo treba posvetiti največ pozornosti. Da bi Slovenija izpolnila pogoje za uspešno vključevanje na ekonomskem in socialnem področju (doseganje trajne rasti v razmerah enotnega trga in sprejem pravnega reda EU), je morala uspešno dokončati naslednje reforme:
- gospodarsko stabilizacijo,
- ekonomsko tranzicijo, ureditev lastninskih pravic in izvedbo strukturnih reform, potrebnih za delovanje tržnega gospodarstva ter
- sprejeti pravila in predpise za dosego zahtevane stopnje združljivosti z gospodarstvi drugih udeleženk notranjega trga, to je s članicami EU.
Časovni razpored reform je bil bistven za njihovo uspešno dokončanje. Najpomembnejša med njimi je bila gospodarska stabilizacija, saj nobeno tržno gospodarstvo ne more uspešno delovati, če niso odpravljene glavne makroekonomske ovire ali če se trajno ohranjata javnofinančni in plačilnobilančni primanjkljaj. Makroekonomsko stabilnost je, potem ko je enkrat dosežena, treba tudi ohranjati, saj je temelj uspešnosti strukturnih ukrepov (posebej za sprostitev cen in trgovine), ki so potrebni za preoblikovanje v tržno gospodarstvo. Če bi stabilizacijo dosegli brez podpore strukturnih ukrepov, bi se povpraševanje sicer ustrezno zmanjšalo in prilagodilo ponudbi, vendar se viri, ki bi spodbujali ponudbo, ne bi ustrezno prilagodili in gospodarstvo bi postopoma zašlo v vse hujše težave. Če se strukturni ukrepi izvajajo brez podpore splošne stabilizacije, je njihov učinek lahko prav nasproten od želenega, saj povzročajo predvsem višjo inflacijo in primanjkljaj na tekočem računu. Tretji paket ukrepov - sprejem pravnega reda EU - je bil za vključevanje prav tako nujen. V mnogih primerih je že njegovo uresničevanje prineslo pomembne strukturne reforme, ki so podprle tranzicijo. Očitno je torej, da so morali strukturni ukrepi dopolnjevati stabilizacijo in ukrepe tranzicije, niso pa jih mogli nadomestiti ali prehitevati.
Nadaljevanje preoblikovanja podjetniškega in finančnega sektorja pa je pravzaprav to, kar gospodarska tranzicija dejansko pomeni. Proces formalnega lastninskega preoblikovanja je takrat bil že zaključen, večina podjetij je bila že prestrukturirana in sanacija bank je bila končana. Tako so bili izpolnjeni temeljni pogoji za oblikovanje tržnega gospodarstva, ki so srednjeročno spopadali s pritiski enotnega trga. Ti pogoji so bili poudarjeni tudi v dokumentu Agenda 2000 in mnenju Evropske komisije o prošnji Slovenije za članstvo v EU. Vendar pa še ni bil dokončno izpolnjen temeljni predpogoj za ohranjanje tržnega gospodarstva, to pa je dobičkonosni podjetniški sektor. Za izpolnitev pogojev za uspešno vključitev v EU se je bilo treba soočiti s tremi ključnimi področji:
- pogoji za zagotavljanje trajne dobičkonosnosti zunanje in notranje privatiziranih podjetij, ki naj bi v prihodnosti predstavljala jedro gospodarskega razvoja;
- dokončanjem privatizacije, predvsem socialno in finančno sprejemljivo prestrukturiranje;
- pospešitvijo novih domačih in tujih vstopov.
Za reševanje teh vprašanj se je bilo treba osredotočiti na reformo finančnega sektorja, na ukrepe, ki lahko izboljšajo sposobnost vodenja poslov v podjetniškem sektorju, na vzpostavitev večje konkurence na trgu (s posvečanjem posebne pozornosti postopnemu sproščanju cen, javnim gospodarskim službam in državnim monopolom), na reformo socialnega sektorja in reformo davčnega sistema. Teh reform ni bilo mogoče obravnavati posamezno, saj bi zaostajanje ene ogrozilo napredek drugih.
Tretja razsežnost celotne Strategije - sprejetje pravil in predpisov EU - je neizbežna in je pomembno dopolnjevala izpolnitev prvih dveh. Zakonodaja se je uvajala po načelu prednosti. Prednostna so pravila za področja, kjer naj bi sprejetje predpisov EU olajšalo ali ohranjalo gospodarsko stabilizacijo in proces tranzicije (zakoni v zvezi z naložbami, prevzemi itd.). Sledila so pravila, ki so pomembna, pa vendarle ne ključna, za izvajanje glavnih reform. Če njihovo sprejetje ni bilo izrecno zahtevano še pred vključitvijo v EU, je bilsprejem nekaterih pravil prestavljen na poznejša obdobja, še posebej, če bi njihova takojšnja uvedba lahko ogrozila stabilizacijo gospodarstva oziroma nedokončanje procesa tranzicije. Primer za to so kapitalski tokovi, ki naj bi jih v primeru, če so namenjeni neposrednim tujim naložbam, spodbudili takoj, a bi lahko povzročali probleme pri ohranjanju stabilizacije gospodarstva, če bi pričeli takoj veljati tudi za portfolio naložbe.
Temelj takšnega časovnega razporeda reform in ukrepov je nadaljnje utrjevanje gospodarske stabilizacije. Pogoj zanjo ni toliko takojšnje znižanje inflacije na najmanjšo možno stopnjo, pač pa trajno odpravljanje strukturnih dejavnikov, ki vplivajo na njeno sedanjo trdoživost. Izvajanje reform in proces vključevanja bosta lažja ob višjih stopnjah rasti. Rast ustvarja večji manevrski prostor tako podjetjem kot javnemu sektorju. Tako je lažje obvladovati z reformami povezane probleme, ki so posledica različnih, pogosto tudi nasprotujočih učinkov ekonomskih politik. Strategija je bila torej usmerjena tudi k zagotavljanju najvišje možne rasti, seveda v povezavi z nadaljnjo stabilizacijo.