Evropska komisija predvideva integrativen pristop v smislu prilagajanja evropski strukturni politiki. Hkrati pa poudarja pomen nadaljnjega sprejemanja oz. uveljavljanja "acquis" v državah kandidatkah. V okviru navedenih instrumentov pomoči državam kandidatkam je bilo predvideno, da se:
- program PHARE nadaljuje tudi v obdobju 2000 - 2006 in ostaja še vedno ključni finančni instrument sodelovanja EU in držav srednje in vzhodne Evrope. Do članstva v EU naj bi pokrival ključna področja pomoči, opredeljena v Partnerstvu za pristop oz. "Državnem programu za sprejem pravnega reda EU". Novi PHARE bo naj bi pokril tudi tista področja, ki so opredeljena kot "Cilj 1" v okviru regionalno-razvojnega sklada (ERDF). V navedenem finančnem obdobju so donacije iz PHARE dosegle 1,5 mrd ECU. V okviru tega se je nadaljeval tudi Program čezmejnega sodelovanja.
- vključijo v novo programsko finančno linijo SAPARD, ki zajema predvsem sistem ukrepov za lažje prilagajanje na področju kmetijstva oz. ruralnega razvoja v celoti. Cilj tega instrumenta pomoči je bila hkrati priprava na koriščenje finančnih sredstev iz evropskega kmetijskega sklada in posebnega sklada za področje ribištva. Pod okriljem navedenega pristopnega instrumenta je bilo na voljo do 500 mio ECU letno za vse države kandidatke.
- za področje gospodarske infrastrukture koristi nov finančni strukturni instrument ISPA, ki je bil hkrati priprava na črpanje sredstev iz kohezijskih skladov. Letno je bilo na voljo 1 mrd ECU, za vse države kandidatke.
ISPA instrument (sklad)
Delovati je začel z letom 2000 in je zajemal 1 mrd ECU. Od tega je bilo 500 mio ECU namenjenih za okolje in 500 mio ECU za transport. Za celotno finančno obdobje 2000-2006 je bilo na voljo 7 mrd ECU za vse kandidatke. ISPA je delovala v okviru obstoječega kohezijskega sklada. Sredstva so bila pretežno namenjena harmonizaciji zakonodaje in izvajanju te zakonodaje. Evropska unija je ugotavlila, da so bila za harmonizacijo zakonodaje s področja okolja potrebna 1 mrd ECU za vseh 10 pridruženih članic in 75 mio ECU za harmonizacijo transportne zakonodaje.
Koliko sredstev naj bi iz tega sklada dobila posamezna država je bilo odvisno od treh kriterijev:
- od celotne populacije države
- od velikosti celotne površine države
- in od BDP na prebivalca
Slovenija je po teh kriterijih dobila najmanj, največ pa Poljska.
Minimalna velikost projekta v okviru ISPA je morala biti 5 mio ECU. Projekti so morali biti del nacionalne strategije acquis s področja okolja in transporta. Pomoč se je dobila le do 85% vrednosti celotnega projekta. 25% je morala zagotavljati država. Pri projektih so morale sodelovati tudi mednarodne finančne ustanove.
Na Komisiji je ta sklad bil v pristojnosti DG XI - okolje in DG VII - transport. Osnovni dokument tega programa je bil Finančni memorandum, ki ga je pripravil DGXVI, ki je odgovoren za regionalni razvoj.
Komisija je pripravila obrazec na osnovi katerega se je pripravljala prijava projektov. Prijavni obrazci so bili v obliki knjižice, ki ima 29 strani in vsebuje številna vprašanja, ki opredeljujejo prijavo projekta. Celotna prijava je bilazelo zahtevna in je temeljila na sistemu kriterijev kohezijskega sklada.
SAPARD instrument (sklad)
Ta sklad je bil v pristojnosti DG VI - kmetijstvo. Aktivnosti s področja ribištva pa v pristojnosti DG V. Vendar je bil glavni koordinator tega programa DG XVI, ki je odgovoren za regionalno politiko.
Ker gre za skupno kmetijsko politiko je pri širitvi Unije področje kmetijstva, ki je že tako zelo občutljivo, zelo strogo vodeno. Zato je bil sklad SAPARD namenjen prav tej problematiki. Zajemal je pet glavnih prioritet:
- zakonodaja, ki bo regulirala kmetijsko politiko
- administrativne strukture
- podpora formulaciji strukturnega razvoja
- transfer know-how
- informacijsko programiranje
Program SAPARD je potekal 7 let (obdobje 2000-2006) v obliki indikativnega programa. V ta namen je bilo potrebno pripraviti tudi celotno institucionalno-izvajalsko strukturo.
Finančna sredstva so pritekala po principu strukturnih skladov, to pa je z ozirom na absorpcijsko sposobnost in seveda na program, ki ga je moral odobriti Management Committee. Ta sredstva so bila na voljo do 75% vrednosti projekta. Ostalo je bilo obvezno sofinanciranje s strani države. Za razliko od ISPA je financiranje iz SAPARD sklada potekalo tako, da je država najprej plačala celotno izvedbo projekta, Evropska komisija pa je nato povrnila delež do 75 % vrednosti projekta.
Čeprav je črpanje sredstev za ISPA in SAPARD potekalo šele v letu 2000, so se predpriprave začele že v letu 1999. Narejena je bila tudi indikativna alokacija sredstev. Predlogi posameznih držav so morali zadostiti predvsem trem kriterijem:
- da so v skladu s prioritetami Unije;
- da so v skladu s predpristopnimi prioritetami države kandidatke;
- projekti morajo zadostiti kriterijem PHARE (tenderji po PHARE pravilih).
Če posamezna država ni imela leta 2000 predlogov projektov s katerimi bi se komisija strinjala, so denar namenili drugi državi.
Denar je v državo pritekal glede na absorpcijsko sposobnost. Če ga nismo bili sposobni porabiti ali je šlo prepočasi, so bili novi prilivi šele ko so bila porabljena predhodna sredstva.
Sodelovanje z mednarodnimi finančnimi institucijami
V skladu z izjavo o namerah med Komisijo EU in mednarodnimi finančnimi ustanovami, so posebno pozornost namenili programom, katerih cilj je bil poenotenje zakonskih in podzakonskih okvirov (zlasti okolje-varstvenih standardov) s tistimi v EU, pa tudi projektom, ki so bili finančno in ekonomsko uresničljivi.
Finančna pomoč iz programa PHARE v kombinaciji z mednarodnimi finančnimi ustanovami je bila namenjena predvsem "investicijskim projektom z ekonomsko koristjo, ki so prinašala le omejen dohodek". Kombinacija pomoči in posojil je bila omejena. Nepovratna finančna pomoč EU ni smela preseči 25 odstotkov celotnega predračuna infrastrukturnih projektov velikega obsega.
Pomoč programa PHARE v te namene, se je črpala iz finančne linije, ki je bila odprta prav v ta namen, znotraj Več-državnega programa in sicer iz programa Infrastrukturni projekti velikega obsega (Large scale infrastructure facility ali LSIF). Nepovratna finančna pomoč programa PHARE so lahko, na primer, državam kandidatkam omogočila izpeljati obsežne infrastrukturne projekte, kot so na primer čistilne naprave odpadnih voda. Finančna pomoč PHARE je pomagala zmanjšati stroške servisiranja dolga, pa tudi olajšala finančno breme lokalnih oblasti in vlad, ki so bili v stiski z denarjem.
Pomembno vlogo v tem procesu so imele tudi Delegacije EU v posameznih državah, še posebej pri dogovarjanju stikov med mednarodnimi finančnimi ustanovami, Komisijo in državami kandidatkami, da bi zagotovile nemoteno sodelovanje in dosledno izvajanje ustreznih postopkov.
Pristop do sofinanciranja na področju industrije je bil prožnejši. O kombinaciji pomoči in posojil so od primera do primera odločali Komisija, ustrezne mednarodne finančne ustanove in Nacionalni koordinatorji pomoči v državah kandidatkah.
Prednostno področje je bilo tudi kmetijstvo. Kmetijstvo v državah kandidatkah je prispevalo večji delež v BDP kot v EU. V skoraj vseh primerih pa je v kmetijstvu bilo zaposlenih več ljudi kot v sedanjih državah članicah. Izvajati so začeli poseben program, ki je preučil prestrukturiranje in razvoj podeželja, vključno s posodobitvijo živilsko-predelovalne industrije.
Majhnim in srednjim podjetjem v EU so koristili številni programi, namen pa je bil, da bi prek programa PHARE več sredstev lahko nudili tudi takim podjetjem v državah kandidatkah. Evropska investicijska banka (EIB) in Evropska banka za regionalni razvoj (EBRD) sta v ta namen skupaj razvila novo strategijo.
Komisija, Svetovna banka, EBRD in EIB so sestavile uvodni seznam projektov v skupni vrednosti 3,5 mrd ECU, ki bi utegnili izpolnjevati pogoje za sofinanciranje v letih 1998/99. Razpon predlogov je bil širok, od projektov vse-evropskega omrežja do manjših projektov.
Evropska banka za obnovo in razvoj, EBRD je preučila možnosti za sofinanciranje, še posebno na področju občinske infrastrukture, prometa, energetike, okolja, kmetijskih podjetij, finančnega sektorja, podpore majhnim in srednjim podjetjem ter prestrukturiranja velikih podjetij.
Od Svetovne banke (WB) je bilo pričakovano, da bo tudi igrala pomembno vlogo pri predpristopnih pripravah s svojim analitičnim delom in določeno stopnjo sofinanciranja velikih infrastrukturnih projektov ter tehnično pomočjo pri reformi lokalnih in nacionalnih ustanov.
Poleg programa PHARE in mednarodnih finančnih ustanov pa je bilo nujno potrebno v velike infrastrukturne projekte pritegniti tudi financiranje iz zasebnega sektorja.