Kaj sploh so pogajanja?
Pogajanja pomenijo izoblikovanje pogojev, pod katerimi se država kandidatka lahko priključi EU oz. določajo način prevzemanja acquis communautaire - celote zakonov in pravil, političnih usmeritev, praks in obveznosti, ki so jih države članice EU sprejele na temelju ustanovitvenih pogodb, predvsem Rimske, Maastrichtske in Amsterdamske.
Pogajanja se osredotočajo na uskladitev zakonodaje države kandidatke s pravnim redom EU in na sposobnost za izvajanje le-tega (ustreznost institucij ipd.). Za lažjo prilagoditev lahko država zahteva prehodna obdobja, ki morajo biti časovno in ciljno skrbno opredeljena, v posebnih primerih so možne tudi izjeme od veljavnega pravnega reda. Trajanja pogajanj ni mogoče vnaprej predvideti, saj so odvisna od pripravljenosti posamezne države kandidatke. Svoje probleme oz. pogajalska izhodišča je treba predstaviti čim bolj prepričljivo, saj je le tako Evropsko komisijo možno prepričati, da postane učinkovit partner za iskanje ustrezne skupne rešitve. Priprava, strokovna utemeljitev in ustrezna selekcija pogajalskih izhodišč ter selekcija prioritet so zato najtežje delo pogajalskega procesa.
Kako pogajanja potekajo?
Za vsako od poglavij se opravi analitični pregled zakonodaje (t.i. screening). Pregledi potekajo v Bruslju in so dvostopenjski. Multilateralni, na katerih Evropska komisija vsem državam kandidatkam opiše zakonodajo EU, so namenjeni informiranju držav kandidatk, bilateralni, na katerih delegacije držav razložijo stopnjo usklajenosti z zahtevami EU in na katerih dobi Evropska komisija vpogled in razjasnitev stanja posamezne kandidatke, pa so namenjeni določitvam tehničnih prilagoditev, praktičnim vsebinskim problemom, o katerih bodo tekla pogajanja, seznanjanju o sposobnosti kandidatke, da bi sprejela zakonodajo do predvidenega roka za vstop (polnopravnega članstva), ali pa zahtevam po prehodnih rešitvah, morda trajnim izjemam.
Ko se je Slovenija pogajala za vstop v EU je Evropska komisija napisala poročilo o pregledu zakonodaje in ga predala Misiji Republike Slovenije pri EU, ta pa je pristojni delovni skupini, ki skupaj z ožjo pogajalsko skupino, po potrebi pa tudi z zunanjimi strokovnjaki in neodvisnimi institucijami, pričela pripravljati osnutek pogajalskega izhodišča za to področje. Pri tem se je stalno posvetovala z Generalnim direktoratom za širitev (prej TFAN) pri Evropski komisiji, ki jo je vodil Nikolaus van der Pas, za Slovenijo pa je v njej bil pristojen Jaime Garcia Lombardero.
Vsako pogajalsko izhodišče je bilo formalno potrjeno na Vladi, nato pa je šlo na obravnavo v Državni zbor. Misija RS je posredovala Evropski komisiji prevod izhodišča, ta pa je po proučitvi Sloveniji predala svoje mnenje, t.i. Draft Common Position Paper, v katerem je lahko zahtevala dodatna pojasnila. Skupno stališče je pripravila Delovna skupina za širitev pri Svetu Evropske unije kot t.i. EU common positions oz. izhodišča EU. Formalna pogajanja za posamezna pogajalska področja so potekala na Medvladnih pogajalskih konferencah na ravni namestnikov pogajalcev (slovensko delegacijo je vodil dr. Potočnik) in na Pogajalskih konferencah na ravni glavnih pogajalcev (slovensko delegacijo je vodil takratni zunanji minister dr. Frlec). Na teh konferencah je COREPER (Odbor stalnih predstavnikov pri Svetu EU (Svet ministrov), ki ga sestavljajo predstavniki vseh držav članic) uradno potrdil sprejetje teh izhodišč. Osnovni načeli pogajanj sta, da ni nič dogovorjenega, dokler ni vse dogovorjeno, in da nobeno mesto v poglavju ne sme biti precedenčno za naslednje. To med drugim pomeni, da se tudi za izhodišče, ki ga je Svet že potrdil, lahko ponovno pričnejo pogajanja, če se pri ostalih trenutno obravnavanih področjih pričnejo pojavljati težave, ki so povezane s poglavjem potrjenega izhodišča.
Kako je bilo z vključitvijo v EU?
Pogajalska izhodišča so bila temelj za oblikovanje Pogodbe o članstvu Slovenije v EU, ki ima status mednarodne pogodbe. Izhodišča so morala biti sprejeta soglasno v vseh državah članicah. Rezultati pogajanj so sestavljali osnutek Pogodbe o pristopu (Accession Treaty), ki so jo morali potrditi Svet EU in Evropski parlament. Po podpisu je bila pristopna pogodba dana v ratifikacijo vsem državam članicam in posamezni državi kandidatki. Vsebovala je prilagoditve EU sporazumom, prilagoditve EU zakonodaji, prehodna obdobja in ukrepe. Z uspešnim referendumom in ratifikacijo Pogodbe o pristopu, je Slovenija postala članica EU.
V procesu vključevanja si velja zapomniti tudi, da je bil le-ta v našem lastnem interesu. Nismo se vključevali zaradi članstva samega, ampak vključitev v EU je bila priznanje, da smo resnično dosegli cilje mlade države: oblikovanje razvitega in konkurenčnega tržnega gospodarstva ter višjo stopnjo demokratične družbe.