V Helsinkih je 10. in 11. decembra 1999 potekalo zasedanje Evropskega sveta, katerega so se udeležili predsedniki držav in vlad držav članic Evropske unije. Delegacije držav kandidatk, vključno z Malto in Turčijo, so bile povabljene na drugi dan zasedanja 11. decembra 1999, kjer so se udeležili delovnega kosila.
Najvišji državniki članic Evropske unije so na helsinškem vrhu glede priprav na širjenje Evropske unije ter skupne zunanje in varnostne politike sprejeli pomembne zaključke.
Priprave na širjenje Evropske unije
- Helsinški vrh je odločil, da se šestim kandidatkam, ki se od 31. marca 1998 pogajajo o
vstopu v Evropsko unijo (Slovenija, Poljska, Češka, Madžarska, Estonija in Ciper)
pridružijo še države iz t.i. druge skupine širitvenega procesa (Litva, Latvija,
Slovaška, Romunija, Bolgarija in Malta). Ta pogajanja se bodo po načrtih pričela
februarja 2000.
Svet je potrdil, da bo napredovanje kandidatk pri vstopanju v Evropsko unijo odvisen od stopnje njihove pripravljenosti na članstvo ("inclusive nature of the accession process"). V pogajanjih bo vsaka kandidatka ocenjena na podlagi lastnih dosežkov. To načelo bo veljalo tako pri odpiranju pogajalskih poglavij kot tudi pri poteku pogajanj. Napredek v pogajanjih mora potekati vzporedno z napredkom pri prevzemanju, izvajanju in izvrševanju pravnega reda EU.
Svet je sprejel politično obvezo, da mora biti Unija konec leta 2002 pripravljena na sprejem novih kandidatk, ki izpolnjujejo kriterije članstva v Uniji in ki bodo uspešno zaključile pogajanja. Do tedaj pa mora Unija končati z ratifikacijo rezultatov Medvladne konference.
Svet je potrdil, da je Komisija podrobno ocenila napredek v posameznih državah kandidatkah in poudaril, da morajo države kandidatke nadaljevati z nalogami povezanimi z izpolnjevanjem kriterijev članstva. Komisija namerava v začetku leta 2000 poročati Svetu o napredku nekaterih držav kandidatk pri izpolnjevanju Kopenhagenskih kriterijev. Naslednje redno poročilo bo Komisija predstavila pred zasedanjem Evropskega sveta decembra 2000.
- Evropski svet je Turčiji podelil status države kandidatke,
vendar se bo le-ta lahko začela pogajati za članstvo v Evropski uniji
"pod istimi pogoji, kot vse ostale kandidatke". Svet je
pozdravil pozitiven razvoj dogodkov, ki jih je Komisija ocenila v
nedavnem Poročilu o napredku Turčije. Svet pozdravlja namere Turčije,
da bo nadaljevala z začetimi reformami za izpolnjevanje Kopenhagenskih
kriterijev. Tako kot ostale kandidatke, bo tudi Turčija imela koristi,
ki izhajajo iz predpristopne strategije, med drugim tudi tehnično
pomoč pri izvajanju reform. Ta bo vsebovala okrepljen politični dialog
s poudarkom na izpolnjevanju političnega kriterija za članstvo v EU.
V kontekstu vstopnega procesa bo imela Turčija možnost sodelovanja v komunitarnih programih in agencijah ter na sestankih, ki bodo potekala med državami kandidatkami in Unijo. Na podlagi prejšnjih zaključkov Evropskega sveta bo za Turčijo oblikovan dokument Partnerstvo za pristop, ki bo združen z Državnim programom Turčije za prevzem pravnega reda EU.
- Prihodnost Evropske konference bo ponovno obravnavana v skladu z razvojem dogodkov in odločitev, ki so bile sprejete v Helsinkih v zvezi z vstopnim procesom. Francija je že napovedala, da namerava v času njihovega predsedovanja, v drugi polovici leta 2000, organizirati Konferenco.
- Na zasedanju so sklenili, da se mora naslednja Medvladna
konferenca osredotočiti na institucionalne zadeve in tako obravnavati
vprašanja povezana z razširitvijo glasovanja s kvalificirano večino,
zastopanja držav članic v Svetu ter velikost in sestavo Komisije.
Institucionalna reforma Evropske unije je predpogoj za širitev
Evropske unije.
Na vrhu v Helsinkih je bilo sklenjeno, da se bo Konferenca pričela v začetku februarja 2000 ter končala s svojim delom decembra 2000. Ob tem bodo države kandidatke redno obveščene o poteku konference in bodo imele možnost izmenjave mnenj o vprašanjih, ki jih bo obravnavala Konferenca. Pri delu Konference bo sodeloval tudi Evropski parlament.
- V zvezi z učinkovitostjo institucij je Evropski svet še posebno
pozornost namenil spremembam v delovanju Sveta, ki se morajo pričeti
postopoma izvajati, tako da bo Svet ob širitvi kljub več članom lahko
učinkovito opravljal svoje delo. V posebni prilogi je izdal 11 skupin
priporočil za reformo te institucije:
a. Razmerje med Evropskim svetom in Svetom za splošne zadeve: Evropski svet bo še naprej gonilna sila razvoja Unije in bo dajal splošne politične smernice, medtem ko mora Svet za splošne zadeve učinkovito koordinariti horizontalna notranja vprašanja.
b. Zunanji odnosi: Interpretira vlogo Generalnega sekretarja / Visokega predstavnika, predlaga kakšna naj bi bila organizacija sestankov oz. stikov s tretjimi državami ter zahteva poročilo Generalnega sekretarja / Visokega predstavnika o optimalni uporabi diplomatske mreže držav članic, da bi izboljšali implementacijo zunanje politike Unije.
c. Sestave Sveta: Število sestav Sveta ne sme preseči 15, zato mora Svet za splošne zadeve poskrbeti za morebitne združitve, razen v izjemnih okoliščinah pa naj ne bi več prihajalo do skupnih zasedanj več različnih sestav Sveta.
d. Zakonodajna vloga Sveta: Izboljšati je potrebno celoten zakonodajni postopek (od osnutka do kodifikacije) ter še posebej povečati učinkovitost postopka soodločanja.
e. Neformalni ministrski sestanki: Med vsakim predsedstvom naj bi število teh sestankov ne preseglo števila 5. Poleg tega morajo biti takšni sestanki dejansko neformalni (nobenih formalnih odločitev, ali zaključkov).
f. COREPER (Odbor stalnih predstavnikov držav članic EU): Daje navodila za bolj učinkovito opravljanje vloge COREPERJA, ki mora bdeti nad načeli, ki izhajajo iz pogodb, tako da noben osnutek akta ne bo v nasprotju s temi načeli.
g. Predsedstvo: Naslednja predsedujoča država mora pomagati tekočemu predsedstvu in ga, ko je to potrebno, v določenih nalogah nadomestiti oziroma mu odvzeti del administrativnega bremena.
h. Transparentnost: Še naprej je potrebno delati v smeri večje dostopnosti dokumentov, vključno z uporabo moderne tehnologije ter vključevanjem javnosti z organizacijo javnih debat na temo delovnega programa vsakega predsedstva.
i. Informacijska politika: Poziva vse tri institucije, da ukrepajo v smeri večje obveščenosti javnosti o Evropski uniji.
j. Organizacija in vodenje sestankov: Vsako predsedstvo mora pripraviti datume vseh zasedanj Sveta sedem mesecev vnaprej, program predsedstva pa mora biti znan vsaj en teden pred njegovim nastopom. Odločitve so lahko sprejete samo med zasedanjem Sveta. V Svetu se morajo izogibati diskusiji politično občutljivih zadev na neformalni ravni-med kosilom (kar je sedanja praksa).
k. Generalni sekretariat: Je pozvan k bolj aktivni vlogi, kot pomoč pri iskanju kompromisnih rešitev in prizadevanju za čim krajši postopek. Da bi zagotovili učinkovito sprejemanje odločitev po širitvi, bo nujno zmanjšati število prisotnih na zasedanjih - na delovnih skupinah in odborih bo vsako delegacijo zastopal samo en član.
Tako kot to velja za Svet, mora tudi Komisija delovati v smeri večje učinkovitosti, transparentnosti in odgovornosti ter pripraviti program administrativne reforme v začetku leta 2000.
Evropska komisija je Evropskemu svetu predložila tudi Redno poročilo o napredku držav kandidatk pri vstopu v Evropsko unijo ter "Primerjalno analizo" (Composite paper") v kateri je predstavljena tudi nova pristopna strategija.
V novi pristopni strategiji Komisija meni, da je napočil čas za nov zagon v procesu širitve in da mora pokazati svojo odločenost za čim hitrejšo pospešitev tega procesa. Zato mora proces začetka in vodenja pogajanj potekati paralelno s pripravami kandidatk za članstvo. Ta način bo omogočal boljši pregled nad celoto odvijanja dejanskega procesa, spodbujal kandidatke k vlaganju večjih naporov v priprave in vsaki državi omogočal napredovanje k pristopu v skladu z njenimi napori za izpolnitev kobenhavnskih kriterijev.
13. decembra 1999
Služba Vlade RS za evropske zadeve