Širitvena politika EU temelji na treh osnovnih načelih:
- utrjevanje obveznosti - Unija je previdna pri prevzemanju kakršnih koli novih obveznosti, a spoštuje svoje obstoječe obveznosti do držav, ki so že vključene v proces širitve.
- pogojevanje - postavljanje strogih, a poštenih pogojev za pridružitev EU zagotavlja dobro opravljene priprave na pristop v državah kandidatkah, kar posledično olajša njihovo vključitev v EU. Povečanje obsega skupnih politik EU utemeljuje strogo uporabo pogojevanja v predpristopni fazi in natančno izpolnjevanje zahtev pri vsakem koraku v posamezni fazi pristopnega procesa.
- komunikacija - demokratična legitimnost ostaja bistvena za širitveni proces EU, zato mora biti za vsako širitev zagotovljena podpora državljanov EU. Pri pojasnjevanju koristi, ki jih proces širitve ponuja, je bistvena komunikacija.
Strategija širitve
Bistven namen širitve je postopna razširitev miru, demokracije in
blaginje po Evropi. Pri tem mora EU ohraniti in poglobiti lastni
razvoj ter hkrati udejanjiti svoje širitvene načrte. Da bi EU tudi v
prihodnje bila sposobna sprejeti nove članice, morajo biti države
pristopnice pripravljene in sposobne v celoti prevzeti obveznosti
članstva v Uniji, Unija pa mora biti sposobna učinkovito delovati in
se razvijati. Oba vidika sta bistvena za zagotovitev trajne in široko
zasnovane javne podpore, ki bi jo morali krepiti tudi z večjo
preglednostjo in boljšim obveščanjem. Po drugi strani pa je potrebno
za uspešno evropsko integracijo v vse širši Uniji zagotoviti
učinkovito delovanje institucij EU ter nadaljnji trajnostni razvoj in
trajnostno financiranje politik EU.
Pristopni proces
Prošnja za članstvo
Skladno z 49. členom Pogodbe o Evropski uniji (PEU - Maastrichtska pogodba) lahko vsaka evropska država zaprosi za članstvo v EU, če spoštuje človekove pravice in temeljne svoboščine, načela svobode, demokracije in pravne države, to je načela, ki so skupna državam članicam (6.1 člen PEU). Toda pristop je možen le, če določena evropska država izpolnjuje vsa pristopna merila, ki jih je leta 1993 določil Evropski svet v Koebenhavnu, leta 1995 pa jih je Evropski svet v Madridu še okrepil. Ti kriteriji so:
- politični: stabilne institucije, ki zagotavljajo demokracijo, pravno državo, človekove pravice in spoštovanje zaščite manjšin;
- gospodarski: delujoče tržno gospodarstvo in sposobnost obvladovanja konkurence in tržnih sil v EU;
- sposobnost države, da sprejme obveznosti članstva in se zavzema za cilje politične, gospodarske in denarne unije;
- prevzem pravnega reda (celotne evropske zakonodaje) in učinkovito izvajanje le-tega s primernimi upravnimi in pravosodnimi strukturami.
Evropski svet v Koebenhavnu je leta 1993 tudi sklenil, da "je zmogljivost Unije, da absorbira nove članice ob vzdrževanju hitrosti procesa evropskega povezovanja, pomemben dejavnik v splošnem interesu Unije in držav kandidatk." To v praksi pomeni, da si EU pridržuje pravico pragmatične odločitve o tem, kdaj je državo kandidatko pripravljena oziroma sposobna sprejeti v svoje vrste. Unija mora poskrbeti za to, da bo lahko ohranila svojo zmogljivost delovanja in odločanja po načelu poštenega ravnovesja med institucijami, spoštovala proračunske omejitve in izvajala ambiciozne skupne politike, ki bodo delovale dobro in dosegale začrtane cilje.
Komisija vsako leto pripravi poročila o napredku vsake države kandidatke in potencialne države kandidatke. Ta poročila opisujejo politični in gospodarski razvoj v državah kandidatkah in potencialnih državah kandidatkah. Podana je ocena zmožnosti držav kandidatk, da prenesejo in izvršujejo zakonodajo EU, ter napredek potencialnih držav kandidatk pri sprejemanju standardov EU in uresničevanju drugih posebnih pogojev, kot sta regionalno sodelovanje ali, v primeru držav Zahodnega Balkana, sodelovanje z ICTY (International Criminal Tribunal for the former Yugoslavia - Mednarodno kazensko sodišče za območje nekdanje Jugoslavije).
Predpristopna strategija
Partnerstva za pristop in evropska partnerstva so osrednji element predpristopne strategije. Na podlagi ugotovitev, ki jih Komisija navede v poročilih o napredku, se v partnerstvih za te države določajo prednostne naloge, pri katerih morajo napredovati, da bi izpolnile cilj, tj. članstvo v EU. Partnerstva poleg tega določajo tudi okvir pomoči EU, da bo ta cilj dosežen.
Pogajanja
Država, ki se želi pridružiti EU, vloži pri Svetu EU prošnjo za
članstvo, slednji pa zaprosi Evropsko komisijo za oceno o zmožnosti
prosilke, da izpolni pogoje za pridobitev članstva. Če Komisija poda
pozitivno mnenje in če se Svet soglasno odloči za pogajalski mandat,
se pogajanja med kandidatko in vsemi državami članicami uradno
začnejo.
Prvi korak pri pogajanjih je t. i. 'pregled'. To je analitičen pregled pravnega reda. Komisija za vsako poglavje in vsako državo pripravi poročilo o pregledu, ki je podlaga za začetek dejanskega, tehničnega pogajalskega procesa. Po pregledu usklajenosti poglavja države članice po priporočilu Komisije odločijo, ali se pogajanja o poglavju lahko začnejo, ali pa sprejmejo sklep o merilih uspešnosti, ki jih mora država kandidatka izpolniti, preden se lahko pogajanja začnejo.
Pogajanja obsegajo celotni Acquis communautaire, poglavje za poglavjem, pri čemer se išče dogovor do kdaj oziroma kako bo država kandidatka prilagodila zakonodajo in prakso zahtevam EU. Posamezno poglavje se začasno zapre, le ko so vse države članice zadovoljne z napredkom. Dokončno se poglavja zaprejo in pogajanja končajo, ko so pogoji in okoliščine pristopa določene v Pristopni pogodbi.
Spremljanje napredka držav kandidatk
Komisija redno obvešča Svet in Parlament o pripravah držav kandidatk na članstvo. Ta tako imenovana "poročila o spremljanju" in "poročila o napredku" ocenjujejo napredek, ki ga vsaka država doseže v okviru priprav na pristop, pomagajo pa tudi državam kandidatkam pri načrtovanju dela v procesu pristopa.
Postopek ratifikacije in pristop
Ko so pogajanja o vseh poglavjih zaključena, so rezultati pogajanj vključeni v osnutek pristopne pogodbe, o katerem se dogovorijo Svet EU in države pristopnice. Ta osnutek pogodbe se nato predloži Komisiji, da poda svoje mnenje, ter Evropskemu parlamentu v njegovo privolitev. Po podpisu se pristopna pogodba predloži državam članicam ter vsaki dotični državi pristopnici, da jo ratificirajo v skladu s svojimi ustavnimi postopki. Ko je postopek ratifikacije končan in pogodba stopi v veljavo, kandidatka postane država članica.