Evropska unija s 27 državami članicami trenutno deluje po pravilih, ki so bila pripravljena za delovanje EU s 15 članicami, zato je reforma nujna tudi z vidika prihodnjih širitev Unije.
Poleg institucionalne reforme, ki jo uvaja Lizbonska pogodba, je za širitev EU potrebno definirati tudi pogoje, pod katerimi lahko država pristopi k Uniji. Tako Lizbonska pogodba prvič omenja pristopne kriterije (t.i. Kopenhagenske kriterije, sprejete na vrhu Evropskega sveta, leta 1993). Čeprav Kopenhagenskih kriterijev pogodba izrecno ne našteva, pa se nanje vseeno sklicuje. Država kandidatka bo, skladno z Lizbonsko pogodbo, o prošnji za članstvo v Uniji sedaj obvestila tudi nacionalne parlamente držav članic ter Evropski parlament, vendar pa bo odločanje o pristopu še vedno zahtevalo soglasno odločitev Sveta.
Države kandidatke morajo poleg omenjenih kriterijev spoštovati tudi vrednote, h katerim je zavezana Unija, slednja pa mora biti sposobna asimilacije novih članic (integracijska sposobnost). Integracijska sposobnost Unije trenutno ne zadošča vključevanju novih držav članic, zato je reforma nujna.