Lizbonska pogodba Evropski uniji (EU) omogoča, da obdrži in še naprej razvija svoje socialne pridobitve ob upoštevanju posebnih pravic držav članic.
Med cilji Unije so tako navedeni visoko konkurenčno in socialno tržno gospodarstvo, polna zaposlenost in družbeni napredek. Usklajevanje ekonomskih politik in politik zaposlovanja držav članic spada med pristojnosti EU, kar omogoča tudi morebitno usklajevanje socialnih politik držav članic. Lizbonska pogodba vsebuje socialno klavzulo, ki določa, da je treba pri pripravi in izvajanju vseh politik Unije upoštevati njihove socialne vidike kot so spodbujanje visoke stopnje zaposlenosti, ustrezna socialna varnost, boj proti socialni izključenosti, visoka stopnja izobraževanja, usposabljanja in varovanja človekovega zdravja. To dejstvo je pomembno, saj lahko Sodišče Evropskih skupnosti (ki se bo z Lizbonsko podobo preimenovalo v Sodišče Evropske unije) akt, ki je v nasprotju s socialnimi cilji Unije, razglasi za ničnega.
Tudi temeljne človekove pravice imajo svoje mesto v Lizbonski pogodbi, saj ta vsebuje pravno zavezujoče sklicevanje na Listino o temeljnih pravicah. Ta vsebuje tudi razdelek o solidarnosti, v katerem so navedene številne pravice in načela, ki so neposredno pomembna za socialne zadeve: pravica delavcev do obveščenosti in svetovanja, do pogajanja o kolektivnih pogodbah in kolektivnih ukrepov, pravica do brezplačnih storitev zaposlovanja, zaščita pred neupravičenim odpustom ter pravica do socialne varnosti in pomoči.