Z Lizbonsko pogodbo bo Evropska unija odločneje in enotneje nastopala v svetu. Lizbonska pogodba namreč uvaja funkcijo Visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, ki bo predstavljal Unijo v tujini ter predsedoval Svetu za zunanje zadeve. To bo okrepilo doslednost zunanjih ukrepov Unije in izboljšalo vlogo EU v svetu, saj bo dobila prepoznaven obraz ter bo lahko bolje zastopala skupne evropske interese. Ustanovljena bo tudi služba za zunanje delovanje, ki bo nudila podporo Visokemu predstavniku Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, med njenimi nalogami pa bo tudi diplomatska in konzularna pomoč državljanom EU na potovanju v tretjih državah.
Lizbonska pogodba uvaja tudi posebno pravno podlago za humanitarno pomoč. Ta določba poudarja uporabo načel mednarodnega prava ter nepristranskost, nevtralnost in nediskriminacijo. V njej je predvidena tudi ustanovitev Evropske prostovoljske enote za humanitarno pomoč. Lizbonska pogodba jasno določa, da je glavni cilj politike EU na področju razvojnega sodelovanja zmanjševanje in dolgoročno izkoreninjenje revščine. Razvojno sodelovanje in humanitarna pomoč sta v Lizbonski pogodbi opredeljeni kot deljeni pristojnosti, pri čemer EU vodi neodvisno politiko, ki državam članicam ne preprečuje izvajanje njihovih pristojnosti.
Potrebno je poudariti, da povečana vloga Unije na zunanjepolitičnem področju ne slabi možnosti držav članic pri vodenju lastne zunanje politike. Unija namreč ukrepa samo, kadar je treba pri mednarodnih vprašanjih nastopiti enotno. Prav tako bo tudi Visoki predstavnik Unije na zunanjepolitičnem področju deloval na podlagi odločitev, ki jih bodo soglasno sprejele vse države članice. Ne bo nadomestil, ampak zgolj dopolnjeval zunanjo politiko ali diplomatska prizadevanja držav članic.
Ko govorimo o zunanji politiki, velja omeniti tudi spremembe na področju Skupne varnostne in obrambne politike. Vojaške sile ostajajo v pristojnosti držav članic. Lizbonska pogodba pa v zvezi s tem določa, da lahko dajo države članice na razpolago Evropski uniji civilne in vojaške zmogljivosti za izvajanje operacij skupne varnostne in obrambne politike.
Lizbonska pogodba na področju Skupne varnostne in obrambne politike uvaja t.i. solidarnostno klavzulo. Ta določa, da če je država članica žrtev terorističnega napada, naravne nesreče ali nesreče, ki jo je povzročil človek, Unija in njene države članice delujejo skupaj v duhu solidarnosti. Unija v tem primeru uporabi vsa razpoložljiva sredstva, ki ji jih države članice dajo na razpolago. Pogodba vsebuje tudi določbo, da morajo v primeru oboroženega napada na ozemlje države članice, druge države članice v skladu z 51. členom Ustanovne listine Združenih narodov (pravica do individualne ali kolektivne samoobrambe) tej državi zagotoviti pomoč in podporo z vsemi razpoložljivimi sredstvi.