Lizbonska pogodba priznava nacionalne parlamente kot del demokratične ureditve Evropske unije (EU). Posebna ureditev bo nacionalnim parlamentom omogočila večjo vključenost v delo Evropske unije.
Nacionalni parlamenti bodo delovali kot nadzorni organi pri uporabi načela subsidiarnosti. Lahko bodo preverjali ali je glede na možnosti na nacionalni, regionalni in lokalni ravni ukrepanje na ravni EU upravičeno. Parlamenti bodo lahko posredovali že na zgodnji stopnji odločanja, še preden bosta predlog podrobno proučila Evropski parlament in Svet EU.
Poleg tega se bo z Lizbonsko pogodbo povečalo število politik, kjer se bo uporabljal redni zakonodajni postopek (t.j. postopek soodločanja), s čimer bo Evropski parlament v zakonodajnem postopku enakovreden Svetu EU. Tak postopek bo veljal kar v 95-odstotkih evropske zakonodaje. S tem se bo dodatno povečala demokratična legitimnost evropske zakonodaje.
Pomembno določilo, ki zadeva države članice Unije je klavzula o izstopu, ki določa načine in postopke za izstop države članice iz EU. Za izstop je potrebna odločitev Sveta EU s kvalificirano večino po odobritvi Evropskega parlamenta. V kolikor bi želela država, ki izstopi iz Unije kasneje ponovno zaprositi za članstvo, bo morala ponovno vložiti prošnjo za članstvo in v postopku pogajanj zadostiti vsem pristopnim kriterijem.