Pogodba, ki ni ustava
Lizbonska pogodba ni ustava. Termin Evropska ustava pomeni nadomestitev vseh ustanovnih pogodb z enim samim besedilom, česar pa Lizbonska pogodba ne predvideva. Lizbonska pogodba zgolj spreminja in dopolnjuje obstoječe temeljne pogodbe, na katerih temelji Evropska unija (EU). Iz tega tudi izhaja drugo ime za Lizbonsko pogodbo, t.j. reformna pogodba, saj gre za reformo obstoječih pogodb. Lizbonska pogodba spreminja Pogodbo o Evropski uniji (t.i. Maastrichtsko pogodbo) iz leta 1992 ter Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti (t.i. Rimsko pogodbo) iz leta 1957. Slednja se bo preimenovala v Pogodbo o delovanju Evropske unije.
V primerjavi s Pogodbo o ustavi za Evropo, ki sta jo na referendumu leta 2005 zavrnili Nizozemska in Francija, Lizbonska pogodba ne vsebuje nekaterih določil, ki bi ji dali 'ustavni' značaj. Tako so iz Lizbonske pogodbe izvzeti izrazi kot npr. 'ustava', 'evropski minister za zunanje zadeve', ter 'zakon', zlasti pa ne omenja več skupnih simbolov EU (zastava, himna, slogan). Nekatere države članice so vseeno menile, da so skupni simboli pomembni za Evropsko unijo, zato je 16 držav (Belgija, Bolgarija, Nemčija, Grčija, Španija, Italija, Ciper, Litva, Luksemburg, Madžarska, Malta, Avstrija, Portugalska, Romunija, Slovenija in Slovaška) ob podpisu Lizbonske pogodbe podpisalo tudi Izjavo o simbolih Evropske unije k Lizbonski pogodbi. Izjava določa, da bodo zastava s krogom iz dvanajstih zlatih zvezd na modri podlagi, himna "Oda radosti", slogan "Združena v raznolikosti", valuta euro in dan Evrope 9. maj tudi v prihodnje simboli skupne pripadnosti državljanov EU.
Lizbonska pogodba ne predvideva izgradnje evropske 'naddržave', temveč določa, da EU izraža voljo držav članic in njihovih državljanov ter da njene pristojnosti izhajajo iz teh držav.
Pogodba ne spreminja osnovnih značilnosti EU, ampak uvaja nekaj pomembnih institucionalnih sprememb, zaradi katerih bo Unija močnejša in učinkovitejša. To pa ne bo v škodo držav članic - nasprotno, EU med drugim dopolnjuje ukrepe držav članic, kadar te svojih ciljev (skladno z načelom subsidiarnosti) ne morejo izpolniti same.

