V Sloveniji izhajamo iz ekosocialnega modela kmetijstva z družinsko kmetijo kot osnovno ekonomsko enoto
[ Evrobilten št. 23 november 2000 ]
Ko govorimo o nujnih spremembah in pravih vzvodih zanje na področju razvoja našega kmetijstva, s katerimi se bo ta svojska gospodarska panoga sploh lahko ohranila tudi na skupnem trgu in ob sprostitvi svetovne trgovine, ne moremo mimo tako imenovanega razvoja podeželja. Ta se v veliki meri navezuje na strukturne spremembe, skozi katere se bo, tako kot v Zahodni Evropi takoj po drugi svetovni vojni, z večanjem obdelovalne zemlje na gospodarsko uspešnejših kmetijah zmanjševalo število tistih, ki iz tega ali onega razloga ne bodo šle v korak s časom.
Zaradi naših specifičnih naravnih in socialnih danosti po povprečni velikosti in proizvodnji praviloma ne bomo dohitevali evropskih kmetov s kmetijsko ugodnejših ravnin, zato je področje tako imenovanega razvoja podeželja še toliko pomembnejše za ohranitev kmetijstva in poseljenosti podeželja. Slovenija v vseh ključnih dokumentih, ki opredeljujejo usmeritve in ravnanje (Strategija razvoja slovenskega kmetijstva, Zakon o kmetijstvu, Kmetijska reforma ter program razvoja kmetijstva in podeželja za obdobje 1999-2002) izhaja iz ekosocialnega modela kmetijstva z družinsko kmetijo kot osnovno ekonomsko enoto. Kmetijstvu je v njih priznana njegova večnamenskost, kar pomeni, da med njegove naloge poleg pridelave hrane sodijo tudi skrb za kulturno krajino, varovanje okolja in narave, skrb za kulturno dediščino ter ohranjanje poseljenosti in razvoj podeželja.
Razvoj podeželja kot ga razume Evropska unija
Področje razvoja podeželja v Evropski uniji lahko v grobem ločimo na dva dela, ki se medsebojno dopolnjujeta: strukturne ukrepe v okviru skupne kmetijske politike in ukrepe tako imenovane strukturne regionalne politike, namenjene zaposlovanju in dvigu kakovostne ravni življenja na podeželju. V osnovi je sodoben razvoj podeželja nastal kot posledica že omenjenih strukturnih sprememb v kmetijstvu (proces povečevanje in zmanjševanja števila kmetij) in usklajeno z regionalnim razvojem teži k doseganju štirih ciljev:
- posodobitvi kmetijstva v smeri učinkovite in okolju prijazne gospodarske dejavnosti predvsem prek ukrepov na področju izobraževanja in finančne pomoči mladim kmetom,
- diverzifikaciji poslovnih dejavnosti na kmetijah in širše z razvojem infrastrukture, potrebne za uveljavljanje turističnih dejavnosti in podporo lokalnemu podjetništvu,
- omogočiti lokalnemu prebivalstvu boljši servis, kot so npr. telefonski priključki, pošta, trgovine, javni prevozi, preskrba z vodo in energijo in podobno,
- zaustaviti odseljevanja s podeželja s pomočjo ugodnejših pogojev za odpiranje majhnih podjetij in šolanja lokalne delovne sile.
Kako do ravnotežja med razvitimi in nerazvitimi
V nasprotju z razmerami pri nas, kjer je kmetijski proračun še vedno ključen za vzdrževanje kolikor toliko znosnih socialnih razmer na podeželju, se EU že od sredine osemdesetih let trudi razvijati podeželje prek in kmetijskih okvirov in nad njimi. Finančni in drugi ukrepi potekajo skladno z usmeritvijo k ekonomski in socialni povezanosti. To drugače pomeni, da si Unija želi z zmanjševanjem razlik med mestom in podeželjem ter med razvitimi in nerazvitimi območji čim bolj uravnotežene razmere za življenje in delo na območju celotne Unije. To ji še zdaleč ni uspelo, obstajajo pa svetli primeri v sosednji Avstriji in na Irskem, kjer je država kot celota na tem področju po priključitvi k Uniji izjemno napredovala. Programi na tem področju so namreč sofinancirani in nadzorovani iz Bruslja. To pomeni, da morajo članice pripraviti ustrezne programe in biti pripravljene vanje tudi vlagati.
Kmetijska plat razvoja podeželja
Ukrepi kmetijske strukturne politike v EU težijo k posodabljanju kmetijstva v smeri gospodarsko učinkovite in okolju prijaznejše gospodarske dejavnosti predvsem prek ukrepov, kot so podpora naložbam, neposredna plačila za okolju prijaznejšo kmetijsko rabo, podpora zemljiškim ukrepom, izobraževanje, finančna pomoč mladim kmetom in področjem s težjimi razmerami za kmetijstvo in drugih. V tem okviru je poseben program podpore namenjen tudi projektom v smeri izboljševanja učinkovitosti v predelavi, trženju kmetijskih pridelkov. Razvoj dopolnilnih dejavnosti ali alternativnih dohodkovnih virov na kmetijah je deležen posebnih spodbud. Tovrstne usmeritve in ukrepe upoštevata tudi reforma slovenske kmetijske politike in program njenega izvajanja za obdobje 1999- 2002, dejanski ukrepi pa se izvajajo prek združenih razpisov ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in Sklada za skladen regionalni razvoj in ohranjanje poseljenosti slovenskega podeželja ter letošnjega razpisa MKGP za področje finančnih intervencij za kmetijstvo, živilsko industrijo in razvoj podeželja. Pri razvoju podeželja je bilo v EU pričakovati korenite spremembe ob sprejemanju razvpite Agende 2000. Predstavniki držav petnajsterice na vrhu v Berlinu marca 1999 na kaj takega niso bili pripravljeni. Tako je edina pomembnejša novost, da sedaj celoten razvoj podeželja v okviru skupne kmetijske politike Unije ureja ena sama direktiva, kar omogoča lažje uveljavljanje različnih ukrepov. Nova smernica na področju razvoja podeželja uvaja tri nove ukrepe, in sicer finančno pomoč za kmete na območjih s slabšimi razmerami za kmetijstvo (ti. LFA- less fafured areas), kmetijsko okoljske programe in različne oblike razvoja podeželja. Vse to bo implementirano kot del celostnih, večletnih programov, ki jih bodo pripravile posamezne članice petnajsterice. Kmetijsko okoljski programi ostajajo edini del omenjene smernice, ki je obvezen za vse države Unije.
Od pomoči kmetijstvu do podpore splošnemu gospodarskemu razvoju podeželja
Kot je bilo že povedano, se lahko EU pohvali z več kot petnajstletnim sistematičnim razvojem mehanizmov za podporo splošnemu gospodarskemu razvoju na podeželskih območjih. Mednje spadajo ukrepi s področja regionalnega razvoja, kot je razvoj osnovne fizične infrastrukture podpora lokalnemu podjetništvu, izboljšanje dostopa do storitev, kot so na primer telefonski priključki, pošta, trgovine, javni prevozi, preskrba z vodo in energijo in podobno, ter zaustavitev odseljevanja s podeželja s pomočjo ugodnejših možnosti za odpiranje majhnih podjetij in šolanja lokalne delovne sile. Če se ozremo na že povedano, tudi Unija ne pozna jasne ločnice med razvojem podeželja, ki temelji na kmetijstvu, in drugim, ki ima svoje korenine v regionalnem razvoju. Seveda pa se tako prvi kot drugi financirata iz različnih skladov Unije. Finančne podpore in drugi ukrepi potekajo skladno z načelom ekonomske in socialne povezanosti, ki je eno temeljnih načel delovanja EU in kot tako opredeljeno tudi v njenih temeljnih aktih. Pomembno je torej načelo in seveda končen učinek, ki mora pripomoči k zmanjševanju razlik v kakovosti bivanja in dela med mestom in podeželjem ter med razvitimi in nerazvitimi območji, kar prinaša bolj uravnotežene razmere za življenje in delo na območju celotne Unije.
Pomen vključitve domačega prebivalstva
Izkušnje članic EU kažejo, da uspešen razvoj podeželja temelji na domačem prebivalstvu, ki mora biti vključeno v vse faze, od načrtovanja do izvedbe in nadzora. Pobude in zamisli potrebujejo dobro administrativno podporo, lokalno infrastrukturo in razne mreže (organiziranost) kakor tudi možnosti trženja. Tovrstni okvirni pogoji pa potrebujejo za razvoj svoj čas, zato kandidatke za vstop v Unijo nikakor ne bi smele odlašati s podporo pri razvoju podeželja. Zato poznavalci tega področja iz vrst nevladnih organizacij Unije svetujejo, da se predpristopne pomoči in nacionalne strategije ne bi smele usmeriti le na graditev infrastrukture in nujno potrebnih institucij. Prepričani so, da je za razvoj podeželskega prostora v državah srednje in vzhodne Evrope treba pozornost osredotočiti tudi na ljudi, njihovo izobraževanje in lokalne pobude. Našteto je osnova za uspešno izpeljavo individualnih in skupinskih projektov, ki naj bi v čim krajšem času vsaj približno izenačilo razmere bivanja po vsej bodoči, razširjeni Evropski uniji ter s tem preprečilo nepotrebne migracije in s tem povezane socialne probleme.
Sodbo si vsakdo piše sam
Zavedati se je treba, da se države članice EU prostovoljno odločajo o izboru prioritet iz zgoraj opisane široke palete ukrepov za razvoj podeželja, ki se financirajo iz različnih skladov. S podpisom različnih finančnih memorandumov se morajo zavezati k njihovemu natančnemu večletnemu načrtovanju, korektnemu izvajanju, strogemu nadzoru nad izvajanjem in ne nazadnje tudi k lastnemu sofinanciranju, pri čemer morajo svoj del sredstev zagotoviti tudi nosilci projektov, to so ljudje s podeželja ali tamkajšnje lokalne skupnosti. Od tod torej izvirajo velike razlike med različno uspešnostjo držav članic na področju spodbujanja razvoja podeželskih območij, kjer lahko morda kot najsvetlejša zgleda navedemo primera Avstrije in Irske.
Ob pogledu naprej trdno na zemlji
Ne velja se slepiti, da bo proces priključevanja, še bolj pa sam vstop v Evropsko unijo nekakšna čarobna paličica, ki bo čez noč potegnila slovensko podeželje iz razvojnega zaostajanja. Prav tako ni na mestu pretiran pesimizem, da bo v taistem procesu naše podeželje propadlo. Dejstvo je, da bo EU cenila naše podeželje (in temu primerno vlagala vanj) samo toliko, kolikor ga bomo znali ceniti sami in zmogli vanj tudi organizirano vlagati. Dokaz za to je program razvoja podeželja v okviru predpristopne pomoči Sapard, o katerem je bilo kljub relativno skromni darežljivosti Unije pri nas še veliko zapisanega. Kljub temu je treba v Sapardu videti predvsem svojevrstnen pritisk Bruslja na uvajanje pravnega reda Unije. Agencija za kmetijske trge in razvoj podeželja (AKTRP), ki se poraja nekako od začetka letošnjega leta, je prva evropsko primerljiva institucija, ki so jo s tem prignali do sorazmerno hitrega organiziranja. Temu v prid govorita uspešno potrjen program razvoja podeželja, ki ga je Komisija ocenila za najboljšega v razredu desetih upravičenk do predpristopne pomoči. Po informacijah AKTRP ima sedaj vse niti v rokah Bruselj, saj morata domači akreditaciji slediti še bruseljska in podpis dveh memorandumov, sedemletnega in enoletnega. To naj bi se zgodilo v drugi polovici novembra, da bi potem lahko še letos objavili razpis, v katerem se bo sledilo dvema prioritetama: izboljšavi proizvodnih in tržnih struktur v kmetijstvu in živilskopredelovalni industriji ter gospodarski diverzifikaciji podeželja in izboljšavi podeželske infrastrukture še v tem letu. Program Sapard bo torej tudi celosten preskus naše implementacijske sposobnosti za področje razvoja podeželja, kot ga trenutno izvaja Evropska unija.
Uroš Korbar,
Kmečki glas