Sodelovanje nevladnih organizacij v procesih odločanja še vedno ni uzakonjeno
[ Evrobilten št. 23 november 2000 ]
"Napočil je čas, ko jasno spoznavamo, da Evrope ne vodijo le evropske institucije, temveč tudi nacionalne, regionalne in lokalne oblasti - in civilna družba," je februarja letos izjavil Romano Prodi, predsednik Evropske komisije. Izjava, ki zbuja upanje za resnično oblikovanje pravnih temeljev, ki bodo uzakonili dialog z nevladnimi organizacijami (NVO). Gre za prizadevanja, ki trajajo že več kot desetletje in ki naj bi omogočila civilni družbi, z evropskimi NVO na čelu, da bi kar se da tvorno sodelovale pri oblikovanju politik v Evropski uniji.
NVO delujejo na tistih področjih, ki jih vladne in profitne organizacije ne znajo oziroma ne zmorejo dovolj kakovostno obdelati. Umeščene so v nejasno razmejen prostor med državo in trgom. Po definiciji Evropske komisije so NVO neprofitno usmerjene in ne delujejo v ozko korist svojih članov, pač pa širše, v splošno dobro posameznih skupin ljudi ali celotne družbe. Njihova vitalnost se odraža v sposobnosti, s katero znajo povzdigniti glas nemočnih in ga narediti prepoznavnega, hkrati pa se trudijo zadovoljiti potrebe civilne družbe po pravičnosti, enakopravnosti in blaginji. Pri odločanju so NVO neodvisne od uradnih stališč. S svojimi dejavnostmi pokrivajo širok spekter družbenih interesov in so organizacijsko zelo heterogene. Ustanovljene so na prostovoljni podlagi, njihovi aktivni člani pa so lahko tako prostovoljci kot tudi profesionalci. Kljub temu da NVO zbujajo simpatije tako pri oblasteh kot pri širši javnosti, jih vse od začetkov njihovega ustanavljanja in vključevanja v politične, gospodarske in socialne tokove spremljajo težave zaradi nestalnih virov financiranja in vsakoletni boj za pozitiven denarni tok.
Eden temeljnih problemov NVO je, da njihovo sodelovanje v procesih odločanja še vedno ni uzakonjeno. Civilni dialog v nasprotju s socialnim v EU še ni formaliziran, kar pomeni, da NVO sicer sodelujejo s Komisijo pri oblikovanju političnih smernic, nimajo pa pravne moči, da bi lahko predloge same oblikovale in jih poslale v parlamentarno obravnavo.
Tako postaja medsebojno povezovanje NVO nujnost, tako pri NVO, ki delujejo v EU, kakor tudi pri NVO v državah kandidatkah, ker bodo le s skupnimi prizadevanji zavzele aktivnejšo vlogo pri oblikovanju pravnih osnov civilnega dialoga in bo njihov glas močneje odmeval v dialogu z Evropsko komisijo. Tudi Evropska komisija sama v razpravljalnem dokumentu Komisija in nevladne organizacije: oblikovanje trdnejšega partnerstva predlaga različne oblike združevanja NVO na evropski ravni, in sicer tako, da se lokalne, regionalne in nacionalne NVO povezujejo v omrežja in združenja ter prek teh vzpostavljajo stik s Komisijo. Tako lahko postanejo stiki med Komisijo in NVO za Komisijo bolj pregledni in tudi obvladljivi. Predlog pri NVO zbuja strah, da bi se interesi majhnih NVO, delujočih na lokalnih in regionalnih ravneh, tako lahko izgubili. Zelo učinkovit primer medsebojnega povezovanja je krovno združenje evropskih nevladnih organizacij s področja sociale (The Platform of European Social NGO's). Združenje zdaj sestavlja 30 organizacij, zvez in mrež NVO znotraj EU (več kot tisoč nevladnih organizacij!). Ustanovljeno je bilo leta 1995 za sodelovanje in spodbujanje bolj sistematičnega svetovanja NVO, ki delujejo na socialnem področju. Zgledu bodo verjetno morale slediti tudi NVO z drugih področij delovanja, ki bodo morale spodbujati razvoj podobnih združenj na horizontalni ravni, ker se bodo lahko le tako aktivno vključevale v oblikovanje evropske politike.
Pomembno vlogo pri graditvi mrež NVO imajo tudi tako imenovani forumi, ki so posebna oblika razpravljalskih srečanj, ki jih organizira Komisija v sodelovanju z NVO. Marca 1996 je na forumu z imenom European Social Policy Forum beseda tekla predvsem o možnostih oblikovanja trdnega civilnega dialoga na evropski ravni, s pomočjo političnega dialoga z nacionalnimi oblastmi in socialnega dialoga s socialnimi partnerji. Na drugem forumu, ki je bil junija 1998 v Bruslju, pa so sodelujoči razpravljali o vprašanjih proračuna in vključitvi členov zakona o socialni izključenosti in diskriminaciji v Amsterdamsko pogodbo. Za uspeh, predvsem drugega foruma, gre zasluge pripisati strokovni podpori združenja The Platform of European Social NGO's. Prav strokovnost je način, s katerim bi NVO lahko dosegle trdnejše sodelovanje s Komisijo in uresničile zahtevo po oblikovanju zakona o civilnem dialogu, ki bi ga bilo treba uvrstiti v Pogodbo o Evropski uniji takoj ob naslednji reviziji te pogodbe. Na nacionalni ravni je lahko medsebojno povezovanje in mreženje slovenskih NVO enako koristno - tako zaradi vzpostavljanja kakovostnejših odnosov z vlado in ministrstvi kot tudi zaradi izboljšanja dialoga na evropski ravni. Posamezne NVO niso zadosti glasne in ne dovolj močne pri političnem lobiranju, da bi lahko brez povezovanja in vzpostavljanja mrež NVO pripomogle k oblikovanju pravnih podlag za ureditev odnosov med slovensko vlado in NVO, kot tudi niso zadosti močne, da bi lahko same aktivneje sodelovale v posvetovanjih s Komisijo. Kot dober začetek delovanja v opisani smeri pa tudi širše lahko razumemo ustanavljanje centra za nevladne organizacije. Komisija namreč zaostruje tudi pogoje za pridobitev sredstev za financiranje projektov NVO, zato jim NVO, povezane v mrežo laže zadostijo.
Dokončni pravni temelji odnosa med Komisijo in NVO bodo oblikovani šele po končani notranji reformi uprave, ki jo trenutno izvaja Komisija. Državam kandidatkam je tako odprta možnost, da v priprave za priključitev k EU uvrstijo tudi področje civilne družbe, kjer NVO lahko vzpostavljajo ravnovesje med nepredvidljivim bojem na trgu in birokratsko uokvirjenostjo vladnih organov.
Simona Špilak
Socialni in civilni dialog
Socialni dialog je oblika procesa odločanja, ki temelji na konsenzu in kjer vključene stranke delujejo na kvazi ustavni podlagi. Vključuje vse socialne partnerje od združenja delodajalcev do sindikatov in že več let deluje na ravni EU. Socialni sporazum iz Maastrichta je socialni dialog uzakonil. Po njem se mora Komisija, preden začne kakšen predlog usklajevati z zakonodajo, posvetovati z menedžmentom in delavci. Socialni partnerji se o vsebinah posameznih sporazumov pogajajo sami, Komisija pa lahko njihov predlog sprejme in ga preda Svetu ministrov v sprejem. Na enak način bi potekala institucionalizirana, zakonska oblika civilnega dialoga med Komisijo in nevladnimi organizacijami. Civilni dialog ne bi bil konkurenčna ali alternativna oblika socialnemu, pač pa njemu komplementaren proces. Na področju civilnega dialoga bo potrebnega še veliko dela obeh partnerjev, saj si bosta morala razdeliti naloge in pripraviti pravno podlago za posvetovanja.