Pogovor z vodjem projekta mag. Slavkom Debelakom, državnim sekretarjem na MNZ
[ Evrobilten št. 22, oktober 2000 ]
Odločitev in zaveza Slovenije, da bo do konca leta 2002 notranje pripravljena na vstop v Evropsko unijo in s tem približevanje dejanskega datuma polnopravnega članstva naše države v EU čedalje bolj postavljajo v ospredje problem spremenjenih meja. Ob realnih predvidevanjih, da bo naša država postala članica EU hkrati z Madžarsko, to pomeni, da bo postala slovensko-hrvaška meja zunanja oziroma južna meja EU. Zato bo treba na bodoči zunanji meji že do sprejema Slovenije v Unijo zagotoviti izvajanje tako imenovanega schengenskega režima, poleg tega pa tudi potreben nadzor blaga ter še zlasti fitosanitarni in veterinarski inšpekcijski nadzor, saj na teh področjih ni predvidenih prehodnih obdobij ali izjem. Poleg tega pa bo selitev meje na jug celotnemu slovenskemu obmejnemu območju s Hrvaško ter tisočem policistov, carinikov, inšpektorjev in njihovim družinam dodobra spremenila življenje. O tem, kje smo v pripravah za uresničitev teh nalog, smo se pogovarjali z mag. Slavkom Debelakom, državnim sekretarjem na Ministrstvu za notranje zadeve (MNZ), ki ga je vlada imenovala za koordinatorja priprav na spremembo mejnih režimov.
Vzpostavitev tako imenovane južne oziroma zunanje meje EU je eden največjih projektov v okviru vključevanja Slovenije v EU. Koordinacijo tega projekta je vlada zaupala vam oziroma MNZ. Kako lahko ocenite sedanjo pripravljenost vseh pristojnih organov na ta projekt in kdaj se bodo začeli projekti uresničevati?
Najprej naj povem, da ste dobro postavili vprašanje. Gre za vzpostavitev južne oziroma zunanje meje EU, ne pa, kot ljudje večkrat poenostavijo v praksi in v dnevnem časopisju, ko se govori o tako imenovani schengenski meji. Schengenska meja je samo policijski segment te meje, temu pa je treba dodati še carinski in inšpekcijski (fitosanitarni in veterinarski) del. Vlada RS je v začetku julija imenovala koordinativno skupino in pooblastila ministra za notranje zadeve, da prevzame aktivnosti za vzpostavitev te bodoče zunanje meje EU, minister pa je vodenje tega projekta zaupal meni. Do takrat so te aktivnosti potekale različno. Policija je delala po svojih merilih, carina po svojih ter veterinarji in drugi inšpektorji spet po svojih, ni pa bilo nikakršne povezave z logistiko. Gre preprosto za to, da je treba vse te standarde prenesti v okolje, kjer se bodo opravljale vse omenjene nadzorne funkcije. Zdaj je položaj takle. Na 670 kilometrih meje s Hrvaško imamo 36 mejnih prehodov, od katerih je 24 mednarodnih in 12 meddržavnih, ob podpisu sporazuma med Slovenijo in Hrvaško pa bo treba temu dodati še 17 maloobmejnih mejnih prehodov, kar pomeni, da bomo imeli 53 mejnih prehodov. Na vseh teh točkah bo mogoče vstopati v EU, pripravljenost na to uskladiti naša komisija, svoje delo pa morajo uspešno opraviti vse za to pristojne službe. Naloga naše komisije je samo opozarjati na zamude, na nepravilnosti, na nerazumevanje nekaterih ministrstev oziroma služb in pa predlaganje sklepov za učinkovito delo. Ko sem omenjal potrebo po učinkovitem delu vseh pristojnih, sem to dejal zato, ker želim poudariti, da gre za državni in ne strankarski projekt, ki bo združeni Evropi pokazal, ali smo sposobni prevzeti varovanje južne evropske meje - to, kar zdaj na severu že opravlja Finska, na zahodu Portugalska, v naši soseščini pa Italija in Avstrija, ki bosta svoje naloge varovanja južne meje prenesli na našo mejo s Hrvaško.
Na Hrvaškem našim pripravam na vzpostavitev te meje namenjajo precej pozornosti tudi v medijih. Pri ljudeh je zaznati predvsem precejšnjo bojazen pred spremembami mejnega režima na tem območju. Ali v naših dvostranskih srečanjih slovenska stran pojasnjuje hrvaški vzroke in posledice tega projekta?
Kolikor vem iz policijskega dela in iz pogovorov s carino, pa tudi z direktorjem veterinarske uprave, ta vprašanja predstavniki naše države poudarjajo na vseh srečanjih s hrvaško stranjo. Sam spremljam hrvaške medije, zlasti televizijo, in vidim, da večkrat poudarjajo aktivnosti Slovenije. To je povsem razumljivo. Tudi mi smo, ko so se Avstrijci pripravljali na sprejem v EU, nekoliko nergali in se bali kolon, zastojev in podobnih nevšečnosti. To, kar delamo zdaj mi, je nujno. Evropi moramo dokazati, da v okviru izobraževanja (prav zdaj potekajo za policijo in carino tako imenovani programi twinning) za prevzem evropskih standardov pri nadzoru meje obvladujemo stvari. Torej ne gre za nikakršne dodatne aktivnosti Slovenije, temveč samo za izpolnjevanje naših obveznosti pri vstopanju v EU.
Kar pa zadeva Hrvaško, je treba vedeti, da je marsikaj odvisno tudi od Hrvatov. Tako kot smo mi dokazali Italijanom in Avstrijcem, da smo sposobni prevzeti del njihovih bremen in korektno opraviti nadzorne funkcije pri policijskem in carinskem delu že po evropskih standardih, bodo morali isto nam dokazati Hrvati. V tem pogledu sem prepričan, da bomo na tistih cestnih prehodih, kjer bo to tudi infrastrukturno mogoče, lahko dali hrvaškim državljanom neke posebne ugodnosti, kot so to za nas storili Avstrijci in Italijani, ki so na teh prehodih uvedli poseben vozni pas za slovenske državljane. Torej ne gre za nikakršno nagajanje hrvaškim državljanom ali za kakšne politične namene, temveč preprosto za to, da moramo začeti izvajati ukrepe, ki so zastavljeni s schengenskimi določili.
Vrniva se k pripravam. Vlada je 27. julija letos naložila ministrom ter predstojnikom vladnih služb, pristojnim za finance, kmetijstvo, zdravstvo, ekonomske odnose in razvoj, okolje in prostor, promet in zveze, zunanje zadeve, področje informatike, evropske zadeve, ter skupne službe vlade, da ustanovijo medresorsko komisijo ter da do začetka avgusta pripravijo poročila o delu na tem področju. Kot kaže, so nastale zamude.
Šele dva meseca po sprejetju teh sklepov smo dobili še zadnje poročilo ministrstev in služb, šele v drugi polovici septembra je bil imenovan zadnji član te medresorske usklajevalne komisije, kar pomeni, da nekateri resorji te zahteve niso vzeli resno. Mislim, da se ne zavedajo odgovornosti, ki jo imajo pri tem nacionalnem projektu. Še več. Zadnji mesec sem imel intenzivne pogovore z vsemi predstojniki teh služb in ministrstev. Ponekod so nekateri odgovorni ljudje povedali, da žalost sami niso storili vsega, kar bi morali, preprosto zato, da ne bi prišlo do kakšnih napak in da ne bi bili kritizirani. To je veliko sprenevedanje in zato sem prepričan, da je dobro, da se je vzpostavila ta koordinacija. Kot vodja te skupine stvari ne nameravam lakirati, temveč bom vedno predstavljal realno sliko, predlagal ustrezne rešitve in zahteval tudi sprotno izpolnjevanje nalog. Če tega v najširšem spektru ne bo, tudi mene v nadaljevanju te igre ne bo!
Sicer pa moram poudariti, da sem v pogovorih s predstavniki policije, carine in veterine ugotovil, da so vsebinsko zelo dobro pripravljeni. Še zlasti moram pohvaliti napredek veterine in fitopatalogov. Vsi trije so uskladili tako izvirno kot izvedbeno zakonodajo.
Na problem zunanje meje nas je na MNZ že pred dvema letoma opozoril nekdanji minister za evropske zadeve Igor Bavčar. Mi smo se takrat bolj ukvarjali samo z našim, policijskim segmentom, in že takrat je Bavčar izrazil prepričanje, da bi bilo za usklajevanje teh aktivnosti najprimernejše Ministrstvo za notranje zadeve. Ne le zato, ker smo močno ministrstvo, temveč tudi zato, ker nas ta vprašanja najbolj zadevajo. Na policijo in carino bo odpadlo več kot 80 odstotkov vseh aktivnosti.
Imate za to obsežno delo dobre delovne razmere?
Za izvajanje takšnega projekta potrebuješ dobro ekipo ljudi, organizacijo, pisarne, tehniko in razumevanje vseh sodelujočih. Danes pa je žal položaj takšen, da še niti svoje pisarne nimam; z ekipo se sestajamo enkrat tu, drugič tam, včasih celo v kakšnem lokalu ob kavici, kjer snujemo načrte, kako bomo delali naprej. Ob tem moram poudariti, da bomo morali čimprej na teren, opraviti pogovore z župani, kar pa pomeni, da potrebujemo vozilo, informacijsko opremo, telefone, fakse, za zdaj pa še kar improviziramo. Trenutno delam s kolegom Jožetom Adiškom in kolegico Nino Gregori. Ugotavljamo, da logistično stvari niso šle dlje od idej in ugotovitev izpred treh, štirih let. Vsa stvar je videti tako, kot da bi se odločili imeti trgovino, v kateri bomo prodajali ekskluzivne izdelke - te že imamo, prostora, v katerem bomo prodajali, pa nimamo! V tem je osnovni problem.
Bodoče kontrolne točke za vstop in izstop blaga v EU oziroma iz nje, na katerih se bodo opravljali veterinarski in fitosanitarni pregledi v skladu s standardi EU, naj bi bili na cestnih mejnih prehodih Gruškovje, Obrežje in Jelšane. Kako je s temi kontrolnimi točkami?
Slabo. Prvič, še danes nimamo določene mikrolokacije za temeljne kontrolne točke. Načelno vemo, da gre za tri točke, ki ste jih omenili tudi vi, poleg tega pa sem sodijo še letališče Ljubljana, pristanišče Koper in železniška postaja Dobova. Mikrolokacij pa še ni, ker ne vemo, kje bodo potekale povezave. Pomembno je, da imaš na teh mejnih prehodih tudi vso logistiko. Moraš imeti cestne povezave.
Drugič - nekatere službe do sedaj, tako zaradi pomanjkanja kadrov, znanja ali sposobnosti, še najbolj pa zaradi pomanjkanja denarja, niso opravile tistega dela, ki jim ga je naložila vlada. Pri tem mislim zlasti na vladni Servis skupnih služb.
Tretji problem je, da nimamo pooblaščenega investitorja, temveč kot investitorji nastopajo policija, carina, veterina, Ministrstvo za promet in zveze. To pomeni, da se sredstva načrtujejo po teh resorjih razdrobljeno. Vprašanje je tudi, kako realno so načrtovali potrebni denar. Dodatna težava pa so kadri. Ko vse to ločeno pride v proračunsko razpravo, se ponavadi zgodi tisto, čemur smo priča pri vsakem sprejemanju proračuna, namreč, da se sredstva zmanjšajo linearno. Z vidika tako pomembnega nacionalnega projekta, kot je ta, pa je to slabo. Trdim namreč, da je vzpostavljanje zunanje meje EU zdaj drugi največji projekt v Sloveniji, takoj za cestnim programom. Sedanji upravljavci ne morejo delovati nepovezano. Oni lahko skrbijo za sprotno materialno vzdrževanje - denimo, da si policisti priskrbijo papir, žarnice in podobno - za druge zadeve pa mora biti skupen upravljavec. Ta bi moral biti tudi nevtralen, da bo lahko objektivno odmeril pomoč vsem trem službam.
Kako pa imajo to urejeno drugod?
Veliko potujem po Evropi in še nikjer nisem videl, da bi imeli na meji toliko različnih upravljavcev enega objekta. V glavnem gre za vladno službo ali pa vlada da koncesijo neki službi, ki z državnimim denarjem vzdržuje te objekte. Posamične službe dajejo samo zahtevke za svoje potrebe, ki jih potem presodijo in zagotovijo potrebna sredstva.
V zvezi s to problematiko bi rad opozoril še na en problem. Na meji s Hrvaško imamo zdaj 36 mejnih prehodov. Vsi objekti na teh prehodih so še vedno črne gradnje! Ker sem tudi sam sodeloval v osamosvojitveni vojni, mi je jasno, da smo morali čez noč postaviti mejo s Hrvaško in da je bilo takrat treba ravnati državotvorno. Meja je državotvorna zadeva in tudi naše vstopanje v EU je državotvorno. Zato je nujno legalizirati te mejne prehode, legalizacijo pa uporabiti tudi za to, da se sanirajo ti objekti, ki so ponekod v nevzdržnem stanju, kljub temu pa morajo ljudje delati po 24 ur. Težave se lahko pokažejo tudi pri prostorskih plani občin na območju omenjenih treh ključnih cestnih mejnih prehodov Gruškovje, Obrežje in Jelšane. O njih govorim zato, ker bodo tam vse tri vrste nadzora (policijski, carinski in veterinarski). Zakaj so mogoče težave? Naša zakonodaja je namreč takšna, da je postopek za pridobitev lokacijskega, gradbenega dovoljenja, projektne dokumentacije in tako naprej tako zapleten, da je za te objekte in za čas, ki nam je na voljo, absolutno predolg. Najbolj zavzeto bom zato zagovarjal stališče, da je treba te postopke čim bolj skrajšati in če bo treba, bomo morali sprejeti tudi kakšne intervencijske zakone. Zdaj namreč zaradi raznih dedovanj, razlastitev in drugih podobnih vprašanj zadeve čakajo tudi po več let. Na Obrežju bi morali začeti graditi že leta 1999, pa še danes nimamo potrebne dokumentacije, ki bi omogočila začetek gradnje!
Kako je z denarjem?
Zelo pomembno je, da vlada ne deli denarja tako kot doslej. Treba je financirati celoten projekt. Strokovnjaki, s katerimi sem govoril, ocenjujejo, da bi ključni mejni prehodi s sanacijo stali približno 35 milijard tolarjev. Če k temu dodamo še cestne povezave, potem je tu še dodatnih 70 milijard tolarjev - kar pomeni, da bi celoten projekt stal dobrih sto milijard tolarjev. Zato bo treba vsaj nekaj denarja, zlasti za tehnični del, dobiti iz evropskih programov pomoči, pa tudi prek bilateralnih pomoči.
Pred kratkim sem se pogovarjal z nekim gospodom iz Nemčije, ki mi je že povedal, da so nam pripravljeni odstopiti nekatere premične objekte za simbolično vrednost. To je za nas zelo pomembno. Zakaj? Samo veterinarji bodo za to, da bodo lahko korektno opravili evropsko kontrolo, potrebovali na enem mejnem prehodu 24 objektov! Tu ne gre le laboratorije, temveč tudi za hladilnico, klavnico, pašnik in še veliko drugih stvari. Po drugi strani pa moramo biti tudi previdni v presoji, v kakšne razsežnosti postavljanja teh objektov naj gremo na meji s Hrvaško. Zavedati se namreč moramo, da Hrvaška z novo oblastjo hitro napreduje in da bo v nekaj prihodnjih letih verjetno tudi sama postala pridružena članica EU, z njenim polnopravnim članstvom pa se bo meja iz Slovenije premaknila južneje. Zato moramo pri gradnji novih objektov na meji s Hrvaško že zdaj predvideti njihovo večnamenskost, še najprimernejši pa so montažni oziroma premični objekti. Strokovnjaki menijo, da bi bili montažni objekti povsem primerni za delovanje veterinarske in fitosanitarne inšpekcije, obenem pa so mobilni in laže prilagodljivi obstoječi infrastrukturi.
Zavedati pa se moramo še nečesa. Opravljanje carinskih formalnosti, ki bo ob vstopu v prostor EU potekalo čez nekaj let na naši južni meji, bo državi prineslo tudi koristi, saj bodo morali prevozniki plačevati pristojbine, takse in druge prispevke. Zato je naš interes, da te obveznosti iz Partnerstva za pristop čimprej res tudi prevzamemo in udejanimo.
Do zdaj sva govorila predvsem o objektih, kaj pa ljudje? Klasična mejna in nadzorna opravila na meji s Hrvaško bodo terjala preselitev velikega števila ljudi.
Res je. Policija govori o 3000 do 3500 ljudeh. Zdaj bi težko ocenil, ali je ta številka realna. Pa četudi bi jih dodatno zaposlili le 1000 ali 1500, moramo vedeti, da ti ljudje potrebujejo stanovanja, šole in vrtce za svoje otroke, službe za zakonske partnerje, da jim je treba omogočiti infrastrukturo. Že v kadrovski projekciji je treba načrtovati nov priliv kadrov na ta območja. Težko boš namreč nekega carinika ali policista, ki dvajset let dela v Novi Gorici, prepričal, da bo šel na Obrežje ali v Gruškovje. Carina napoveduje, da bo imela kadrovske presežke. Nekaj ljudi bo dala na davkarijo, nekaj za opravljanje policijskih del, toda tudi oni bodo imeli težave s selitvijo. Kadrovsko so manj sporni veterinarji in fitopatologi, ker gre za manjše število ljudi, okoli 24. Kakorkoli že, treba je računati, da bo to vsekakor pomenilo od 2000 do 3000 ljudi.
Pogovoriti se bomo morali tudi z gospodarskimi subjekti - Luko Koper, železnico, špedicijami in drugimi. K boljši podobi teh krajev pa bodo morale kaj prispevati tudi lokalne skupnosti. Urediti bodo morali informacijske pisarne, bencinske črpalke, gostinske lokale... To je prav gotovo tudi v interesu teh krajev, saj jim bo tako urejena meja v okviru državnega projekta prinesla tudi hitrejši razvoj njihove skupnosti.
Če ob koncu na kratko povzamete vse povedano, ali ocenjujete začetek svojega projekta za uspešnega?
Temeljna ugotovitev vsega povedanega je, da logistično zamujamo. Treba je pohiteti. Končati moramo s prakso, da se je odgovornost prenašala z enega na drugega. Koordinacijo, ki mi je bila zaupana, nameravam voditi tako, da bomo problem identificirali, določili rok, do katerega mora biti saniran, in nosilca, ki bo za to odgovoren. Zato potrebujemo maksimalno pomoč vlade, lokalnih skupnosti, Službe Vlade RS za evropske zadeve in tudi Evropske unije. To smo sporočili tudi v Bruselj. Za zdaj je napredek minimalen, pomembno pa je, da smo ustanovili koordinacijsko skupino zagnanih ljudi, kjer sem vodja, in zato obljubljam, da bomo naredili vse, da ta projekt uspešno in v čim večji meri tudi celovito izpeljemo do našega vstopa v Unijo. Metoda, ki jo ubiram, ni papirnata. Sklepi na papirju, preverjanje uresničevanja teh sklepov in podobno, vse to pri nas še ni dovolj zaživelo. Nujen je osebni stik. Ljudem je treba prisluhniti, upoštevati njihove težave, jim skušati pomagati, toda potem tudi od njih zahtevati dosledno uresničevanje dogovorjenega.
Janja Klasinc