[ Evrobilten št. 21, avgust 2000 ]
Sodišče Evropskih Skupnosti v Luksemburgu je eno od štirih najpomembnejših organov Evropske unije (poleg Evropskega sveta, Evropske komisije in Evropskega parlamenta), pristojno za razreševanje sporov med organi EU in državami članicami in za razlaganje evropskega prava. Prav zaradi specifične narave evropskega prava, ki je v njegovi naddržavni, supranacionalni vsebini, pa je ta organ še posebej zanimiv.
Sestava sodišča ES
Sodišče v Luksemburgu sestavlja 15 sodnikov, ki jih s soglasjem imenujejo države članice, mandat sodnikov traja šest let, po tem obdobju so sodniki lahko znova imenovani, vsako tretje leto pa se zamenja vsaj polovica sodnikov. Predsednika sodišča izvolijo sodniki na tajnem glasovanju, in sicer z absolutno večino, predsednik je lahko ponovno izvoljen. Sodnika poročevalca (t.i. judge rapporteur) za posamezen primer imenuje predsednik sodišča. Sodišče zaseda na t.i. plenarnih zasedanjih, na katerih mora biti prisotnih devet sodnikov, in v tako imenovanih senatih (obstojijo štirje senati s po tremi sodniki in dva senata s po 5-6 sodniki). Predsednike senatov imenuje sodišče, mandat traja eno leto. Del sodišča so tudi t.i. pravobranilci (t.i. advocates general), ki jih s soglasjem imenujejo države članice, njihov mandat pa traja šest let, lahko so ponovno imenovani, vsaka tri leta pa se zamenja vsaj polovica pravobranilcev. Glavnega pravobranilca imenuje sodišče z mandatom enega leta. Del pravobranilstva je tudi t.i. registrator, ki ga imenuje sodišče, in sicer s šestletnim mandatom.
Splošna določila glede pristojnosti
Če bi poskušali sistematično opredeliti značilnosti in prikaz delovanja evropskega sodišča, bi naleteli na številne težave, ko bi poskušali kakorkoli razvrstiti številne in zelo pestro opredeljene pristojnosti sodišča, še posebej glede na tradicionalna pojmovanja vloge sodišč v državnih in mednarodnih okvirih. Prav na tem področju se morda najjasneje odražajo vse teoretične težave in dileme, ki spremljajo analizo pravne ureditve EU in njenega naddržavnega prava. Temeljna opredelitev, iz katere moramo izhajati pri celotni analizi pravne ureditve EU in torej tudi pri analizi pristojnosti njenega sodišča, je v tem, da je EU, čeprav je bila ustanovljena z mednarodno pogodbo, več kot le mednarodna organizacija splošnega tipa, kakršne poznamo v sistemu mednarodnega javnega prava. Z ustanovitvijo EU so države članice vzpostavile povsem nov pravni red, s katerim so se po eni strani odrekle dela svoje lastne suverenosti, po drugi strani pa so to suverenost nadomestile s suverenostjo organov EU, ki imajo seveda zgolj na področjih, katera so predmet ustanovitvene pogodbe,pravico izdajati predpise, ki so obvezni in neposredno uporabni na območju vseh držav članic in ki ne zavezujejo le držav članic, kot podpisnic ustanovitvene pogodbe, temveč ustnavljajo pravice in obveznosti tudi neposredno za posameznike, pripadnike teh držav. Za tak neposredni učinek pa se ne zahteva nikakršno nadaljnje ravnanje držav članic, denimo ratifikacija ali podoben "prevzem" v domačo zakonodajo (denimo pristop k mednarodni pogodbi).
Lahko bi sicer trdili, da evropsko sodišče združuje funkcije ustavnega, mednarodnega, upravnega in delovnega sodišča, vendar zaradi številnih mejnih primerov ter posameznih dodatnih pristojnosti, ki gredo temu sodišču, njegove pristojnosti ne moremo omejiti zgolj na zgoraj omenjene štiri pravne kategorije. Odgovor na obseg stvarne pristojnosti evropskega tribunala je torej iskati v dejstvu, da so države, ustanoviteljice EU, skušale ustvariti predvsem čim bolj operativen, iz dneva v dan učinkujoč pravni sistem, vključujoč sodno varstvo. V ta namen so sodišču poverile vse funkcije, ki so jih štele kot pomembne za dosego tega cilja.
Prikaz nekaterih glavnih pristojnosti evropskega sodišča
Glavne pristojnosti Sodišča EU, ki so namenjene varovanju interesov držav članic EU, organov EU in pa uslužbencev organov EU, pa tudi nekaterih drugih subjektov, so v grobem naslednje:
- Tožba zaradi neizpolnjevanja obveznosti držav članic (169-172 čl. Pogodbe Evropske Skupnosti), namenjena tako državi članici kot Evropski komisiji
- Tožba za razveljavitev akta (173.čl. Rimske pogodbe)
- Tožba zaradi opustitve dejanj ("molk organa", 175. Člen Rimske pogodbe)
- Odškodninske obveznosti organov EU
- Reševanje predhodnih vprašanj (t.i. Preliminary rulings)
- Delovni spori med organi EU in njenimi uslužbenci
- Spori med organi EU in drugimi subjekti na podlagi klavzule v pogodbi
- Spori med državami članicami na podlagi izrecnega sporazuma
- Dajanje mnenj o predlaganih mednarodnih pogodbah
Reševanje predhodnih vprašanj ("Preliminary rulings")
Ena najzanimivejših pristojnosti Evropskega sodišča je nedvomno pristojnost v zvezi z odločanjem o "predhodnih vprašanjih". Gre za specifično pristojnost v zvezi z reševanjem predhodnih vprašanj, ki jih Evropskemu sodišču pošljejo v obravnavo sodišča držav članic.Člen 177 Evropske ustanovitvene pogodbe namreč določa, da sme vsako sodišče katerekoli od držav članic, ki pri reševanju katerekoli zadeve naleti na vprašanje razlage evropskega prava, pri tem pa šteje, da je rešitev tega vprašanja potrebna za odločitev v tej zadevi, zahtevati od luksemburškega tribunala, da o vprašanju odloči. Če gre za sodišče zadnje instance v državi članici, pa je taka predložitev predhodnega vprašanja v reševanje evropskemu sodišču celo obveznost. Takšno sodišče ima obveznost vprašanje o veljavnosti ali razlagi predpisa posredovati sodišču EU ter počakati s postopkom do njegove rešitve.
Pristojnost evropskega tribunala za razreševanje "predhodnih vprašanj" je torej eno najpomembnejših sredstev pri zagotavljanju "enotne uporabe evropskega prava". Povsem mogoče je namreč, da si države članice EU posamezne predpise, sprejete na ravni EU, razlagajo povsem po svoje in tako ustvarijo nešteto novih pravnih interpretacij, kar je vsekakor škodljivo z vidika zagotavljanja homogenosti evropskega pravnega reda. Razlaga sodišča v Luksemburgu je torej zelo pomembna varovalka za pravilno uporabo evropskega prava.
Žal pa tudi glede pristojnosti v zvezi z reševanjem predhodnih vprašanj še vedno prihaja do številnih nejasnosti; predvsem ni natančne definicije v zvezi z vprašanjem, kdaj pravzaprav gre za "razlago evropskega prava" ter kdaj je torej treba zahtevati razlago evropskega sodišča kot odgovor na predhodno vprašanje. Drugo vprašanje je povezano s samim sankcioniranjem neizvrševanja obveznosti po posredovanju predhodnih vprašanj v Luksemburg. Brez sankcije pa pristojnost evropskega sodišča po reševanju predhodnih vprašanj ostaja zgolj "lex imperfecta"(predpis, nesposoben efektivne izvedbe). Če pri vsem tem vzamemo pod drobnogled prakso določenih držav članic EU (predvsem Francijo in Veliko Britanijo), katere določilo o obvezni predložitvi predhodnih vprašanj sodišču v Luksemburgu interpretirajo kar se le da restriktivno, je več kot očitno, da ta sistem še ne deluje idealno. Izboljšanje tega sistema pa bo vsekakor ena prednostnih nalog funkcionarjev EU v prihodnje.
Boštjan J.Turk,
univ.dipl.iur.