[ Evrobilten št. 21, avgust 2000 ]
Nedavnega Kongresa evropskih prihodnosti Ljubljana 2000 se je udeležilo več kot sto tujih gostov, od katerih jih je skoraj polovica mladih in študentov. Mladi so prišli na kongres iz držav, kjer sta mladinski aktivizem in družbena angažiranost nekaj običajnega (Norveška, Danska, Finska, Švedska, pa tudi Irska) in iz držav, ki si s Slovenijo delijo nekaj tranzicijske pasivnosti (Estonija, Litva, Latvija, Poljska, Madžarska, Jugoslavija, Hrvaška, Bolgarija, Romunija).
Vprašanja prihodnosti Evrope najbolj zadevajo mlade, pa naj gre za Evropsko unijo ali za iskanje alternativ, v katero bo to generacijo splet okoliščin (neširitev EU) verjetno prisilil. Mladi, odprti za sodelovanje, čutijo potek razvoja v Evropi včasih tudi kot omejevanje svobode.
Čeprav so mladi prevladovali, niso bili edini predstavniki četrtega kongresa evro-skeptikov(prvega v Sloveniji), ki sta ga organizirala slovenska skupina Neutro in finska Alternativa EU. V dveh dneh se je zvrstila kopica uglednih uvodnih govornikov iz vse Evrope, čast domačinov pa so reševali nekateri posamezniki. Domača oblast ni zbrala toliko poguma, da bi svojo usodno navezanost na vstopanje v "Euroland" soočila z njenimi nasprotniki, ali pa se ji ni zdelo vredno. Morda pa opozorila na socialno stratifikacijo, ekološke probleme, militarizacijo, oddajanje nacionalne in finančne suverenosti Bruslju, evropsko ksenofobijo in podobna le niso povsem iz trte zvita.
Med udeleženci posveta smo poiskali evroskeptike, ki na EU gledajo iz drugačne, Slovencu velikokrat ne najbolj domače perspektive. Ulla Kloetzer, članica Alternativa EU s Finske je tipična predstavnica skandinavskih "anti-evropejk".
Naslov kongresa namiguje, da za Evropo obstaja več prihodnosti, ne le tista v Evropski uniji?
Zagotovo. Unijo sestavlja petnajst držav, Evropo pa skoraj petdeset. Nekatere izmed teh petdesetih se ne bodo nikoli vključile v Evropsko unijo. To pomeni, da pravzaprav gradimo dvojno skupnost, po eno insiderji in outsiderji. Že sedaj je povsem jasno, da bodo insiderji uporabili outsiderje za ekonomske koristi.
Gotovo veste, kakšne so bile razmere v Sloveniji pred desetimi leti, ko smo skoraj soglasno izjavili, da hočemo v Evropo. Počasi spoznavamo, da je Evropska unija eno, Evropa kot taka pa nekaj drugega...
In to komisija Evropske unije počne namenoma... Govorijo o Evropi, ko imajo v mislih Evropsko unijo. Mislim, da je to res poceni, saj hočejo ustvariti vtis, da so oni edini, ki smejo uporabljati besedico Evropa. Kadarkoli se mi ponudi priložnost, povem, da ne smemo mešati obeh pojmov. Mi vso smo v Evropi že najmanj 2000 let in ne morejo je jemati zgolj za svojo. Pomembno je videti, da se že znotraj same Unije same poglablja prepad med bogatimi in revnimi ter socialno izključenimi. Že znotraj sedanje Unije imamo socialne napetosti, z napetostmi od zunaj bo še huje.
Evropska Unija poudarja svojo odprtost, a je odprta samo za svoje državljane, ne za zunanji svet...
Tudi to je nekaj, kar bo vodilo in že vodi k militarizaciji Evrope. Ko imate močno gospodarsko področje in je to dejansko močno, v njem pa so revni ljudje, je potrebna vojaška sila za zavarovanje teh dobrin. Strašno je slišati zunanjega ministra Evropske unije Javierja Solano, ko pravi, da se bo Unija borila kjerkoli, kjer bodo njeni interesi ogroženi. Ta "kjerkoli", ne! Borili bi se za interese Finske.
Kako to, da je v skandinavskih državah ravno toliko žensk proti Evropski uniji?
Predvsem bi rada povedala, da imamo ženske občutek za spremembe. Čutimo vibracije, dobre in slabe. Sedaj čutimo zelo slabe. Povsem jasno je tudi, da je ekonomska politika Evropske unije trda ekonomija, kar pomeni, da vodijo merila evropske denarne unije do hudih rezov v državnih proračunih. Krčenja proračuna prizadenejo javni sektor. Ženskam pa se zdi javni sektor pomemben, saj smo učiteljice, medicinske sestre, knjižničarke. Navajene smo delati za ne tako visoke plače, a v skupno dobro, saj smo motivirane. In zdaj nam bodo napadli ta sektor! Res nas hudo prizadene.
So v Evropski uniji samo slabe reči, ali je v njej tudi kaj dobrega?
O, je, je nekaj dobrega: v svojem boju proti Evropski uniji, ki je dejansko nekaj slabega za demokracijo in nasploh, sem našla obilo prijateljev po vsej Evropi. Srečala sem čudovite mlade ljudi iz Moldavije, Makedonije, Norveške, Danske, in vsi imamo skupen cilj: hočemo sodelovati, hočemo biti prijatelji. Toda naše države naj bodo neodvisne. Moramo imeti pravico reči: "Finski sinovi se ne bodo bojevali v Indiji!" Državni proračun moramo sestaviti na Finskem in ne v Bruslju. Državna zakonodaja, kaj bom jedla in pila, kdaj bom posejala semena v svojo zemljo, takšne odločitve morajo biti sprejete na Finskem.
Kaj pa globalizacija? Morda boste morali jesti le hamburgerje in piti kokakolo?
Dejansko vam ni treba. To je vaša odločitev! V McDonaldsu sem bila enkrat, ker sem tam dobila 25 podpisov proti Evropski uniji. Spila sem skodelico kave. To je zasebna odločitev, ni treba naročiti obveznega hamburgerja. Silijo nas, da jih naročamo, a ne morejo nas prisiliti jesti svinjarijo. Evropska unija izjemno močno promovira globalizacijo - kar je tudi ena njenih slabih strani.
Na posvetu je sodeloval tudi Per Gahrton, poslanec Evropskega parlamenta s Švedske.
Od predavanja Joschke Fischerja se v Evropski uniji nekaj dejansko dogaja...
Res je. Joschka Fischer je predlagal, naj se Evropska unija razvija v nekakšno superdržavo, Združene države Evrope. Predlagal je tudi, naj ne zajame vseh članic, ampak naj ustvarijo nekakšno jedro, majhno avantgardo najboljših držav - vsaj na začetku. To bi razklalo Evropo še bolj, kot je že razklana. Po svoje je smešno, da bo projekt, ki naj bi združil Evropo, z njegovo metodo močno razdelil Evropo. Mislim, da je to slabo, nemoralno in celo nevarno.
Kako to, da naj bi bil po Fischerjevo to način preživetja ob svetovni globalizaciji?
Mislim, da so Joschka in tako imenovani federalisti v evropski razpravi ves čas hoteli ustanoviti državo, bolj ali manj podobno Ameriki. Razlogi so v močnih državah, saj so bile evropske države še pred petdesetimi leti velesile, bile so kolonialne države. Velika Britanija, Francija, a tudi države, kot sta Belgija in Nizozemska, so imele kolonije. Tudi Nemčija in Italija sta bili pred drugo vojno velesili, zato imajo zgodovinske nagibe, da bi bile svetovne velesile, kar sedaj niso. Tako mislijo federalisti. Imamo še funkcionaliste, kot je Švedska in še nekaj drugih, ki so na sodelovanje vedno gledali iz praktičnega zornega kota. Hočemo sodelovati, hočemo imeti razumno svobodno trgovino med seboj, naši študentje naj študirajo v drugih državah, turisti naj se prosto gibljejo - kar obilo je praktičnih razlogov za sodelovanje. Toda sedaj sta ta dva ščita trčila drug ob drugega. Joschka Fischer se boji, da se bo z razširitvijo in vstopom novih desetih, petnajstih večinoma majhnih držav funkcionalistični nazor okrepil. Razume, da se bodo pravkar osvobojene in osamosvojene države, kot na primer Slovenija in baltiške države ustavile, ko bodo spoznale, kaj pomeni federalizem. Rekli boste ne - hočemo sodelovanje, toda nočemo biti zgolj province v superdržavi. Zato hoče s svojo majhno skupino zelo hitro naprej.
Gotovo veste, da hoče slovenska oblast za vsako ceno in čimprej v Evropsko unijo, pri tem pa se sklicuje na jasno izraženo voljo državljanov pred desetletjem, da hočemo v Evropo.
Vidim, da se je spremenilo razpoloženje v Sloveniji, tako kot v večini držav kandidatk za polnopravno članstvo v srednji in vzhodni Evropi. Pred desetimi leti niso oziroma niste vedeli ničesar o Evropski uniji. Vedeli ste samo, da je to Zahod, in Zahod je bolje kot Vzhod. Dobro, to je tudi res, do sem se strinjam! Toda ničesar niste vedeli o realnostih. Isto je bilo na Švedskem, čeprav nismo bili na Vzhodu. Do 1995. smo bili zunaj Evropske unije in sprva je bilo za Unijo tudi na Švedskem 70, 80 odstotkov ljudi. Toda potem smo spoznali, da ne bomo mogli sami sprejemati svojih zakonov, da bomo morali sprejeti na tisoče že narejenih zakonov. Ugotovili smo, da bodo v svetu poslušali le Evropsko unijo in nihče ne bo slišal švedskega glasu. Takrat so negativni občutki močno narasli in na referendumu smo imeli zelo tesen izid: 51 proti 49 za. Mislim, da se bo isto zgodilo v večini kandidatk. Morda pa v nekaterih državah tako kot na Norveškem ne bodo zmagali unionisti.
Na prvi pogled je malce čudno, da ste poslanec Evropskega parlamenta in evroskeptik v enem...
Že res, toda nisem edini. V skupini Zelenih nas je 40, najmanj deset nas je evroskeptikov. Potem imamo kar dve skupini po 25 poslancev, nekateri so bolj levo skeptični, drugi bolj desno skeptični - francoski gaulisti na primer. Vsega skupaj nas je najmanj deset odstotkov. V parlamentu je 626 sedežev in nas res ni več kot deset odstotkov, a deset odstotkov je več kot nič. Mislim, da je dobro imeti skeptike v Evropskem parlamentu, saj vidimo več kritičnih reči in o njih poročamo. No, tisti, ki so zelo zagreti za Unijo, jih tudi vidijo, a ne poročajo o njih, saj podobe Evropske unije nočejo pokvariti s slabimi novicami.
Je morda kakšna povezava med evroskepticizmom in nacionalizmi?
Menim, da sta dve vrsti evroskepticizma. Predvsem v skandinavskih državah je bil zmeraj gibanje levega krila. Naša desnica je bila za Evropsko unijo. Morda je to zgodovinsko pogojeno, saj smo imeli socialistično oziroma socialdemokratsko oblast dolgih petdeset let. In ker so bili takrat proti Evropski uniji, so v Evropski uniji vsi desničarji videli odrešitelja, češ v Evropski uniji se bomo lahko znebili teh švedskih socialdemokratov. Takšna je tradicija ne le na Švedskem, ampak v skoraj vseh skandinavskih državah: skepticizem je bil od nekdaj nekaj levičarskega. Čeprav je Unija bolj liberalistična institucija in jim je po tej plati nekoliko manj všeč. Imamo nekaj nacionalistov na Švedskem, a so zelo šibki, nekaj jih je v Franciji, v Avstriji še posebej, nekaj na Danskem, pa v Nemčiji. Seveda nočemo, da bi odločali zadrti nacionalisti in smo si tudi močno vsaksebi. Skupno nam je morda le nasprotovanje, da bi preveč odločitev padlo v Bruslju. Ko me srečajo zagovorniki Unije, mi očitajo, da sem skupaj z nacionalisti, ko srečajo nacionaliste, jim očitajo, da so skupaj s tistimi hecnimi levičarji. Torej: tudi na strani, ki je za, imate desničarje in levičarje. Gre torej za zadevo, ki je zarezala v klasično razdelitev na leve in desne. Imate na primer desničarje, ki goreče zagovarjajo ekonomsko liberalnost Evropske unije. Imate pa tudi socialiste, ki pravijo, da je sedaj morda liberalna, takšna pa ne bo več - ko bomo naredili veledržavo, bomo imeli socializem po vsej Evropi.
Tomaž Dimic,
Radio Koper