[ Evrobilten št. 19, junij 2000 ]
V okvir priprav na širitev Evropske unije sodi tudi reorganizacija same Unije. Povsem jasno je namreč, da se bo morala Unija prilagoditi novi stvarnosti in posodobiti svoje notranje strukture, če noče postati žrtev lastne birokracije in torej povsem neučinkovita tvorba. Med številnimi problemi, o katerih v tem času v Bruslju razpravljajo na ravni medvladne konference, ki naj bi svoje sklepe sporočila do konca letošnjega leta, sta za Slovenijo verjetno najzanimivejši sestava Evropske komisije in sestava Evropskega parlamenta. Ob teh pa ni obrobno vprašanje jezikov, ki naj bi jih uporabljali v Evropski uniji. O prvih dveh temah je pred kratkim (na zasedanju 12. in 13. aprila letos) razpravljal tudi Evropski parlament, ki je odobril poročilo s svojimi predlogi za reforme Evropske unije.
Stališče pridruženih članic o teh vprašanjih je dokaj jasno. Vse bodoče članice EU menijo, da bi morali vsaki državi članici zagotoviti en sedež v Evropski komisiji, kar zadeva Evropski parlament, pa pridružene članice ne predlagajo bistvenih sprememb.
Evropska unija torej z veliko zaskrbljenostjo gleda v prihodnost in dokument Evropskega parlamenta že nakazuje prihodnjo sliko struktur EU. Komisijo naj bi v petletju 2005-2010 sestavljali po en komisar za vsako državo članico, od leta 2010 naprej pa predsednik in 20 komisarjev, pri čemer naj bi bil vsaki državi zagotovljen en sedež; če bo članic več kot 21, naj bi uvedli rotacijo. To pomeni, da nekatere države ne bi bile zastopane v komisiji, in edino jamstvo, ki ga tu postavlja parlament, je, da bodo države, ki bi izpadle, zagotovo prišle v poštev v prihodnjem mandatu. Zadeva pa še ni definirana, kajti težko si predstavljamo neko avtomatično rotacijo za vse članice, saj bi bilo tudi za samo funkcionalnost komisije neprimerno, ko v njej ne bi bile zastopane največje in najpomembnejše evropske države. Težko si namreč predstavljamo Evropsko komisijo brez Nemca, brez Francoza ali brez Britanca. Potreben bo kak dodaten dogovor in tega bodo zagotovo našli na škodo manjših držav. To pa bo verjetno tudi manjše države postavilo pred odgovornost, da z medsebojnim dogovorom o rotaciji komisarjev dosežejo tudi dogovor o tem, da bodo komisarji zastopali skupne interese. Vprašanje je sicer zastavljeno dolgoročno, kajti govor je o času po letu 2010, vendar je vredno pozornosti že sedaj, da ne bo kdo čez deset let trdil, da so, denimo, Slovenijo izigrali, če ne bo imela svojega evropskega komisarja.
Nekaj podobnega se dogaja z Evropskim parlamentom. Tu za zdaj še ni nič določenega, razen dejstva, da Evropski parlament ne bo smel šteti več kot 700 poslancev, ki bodo razdeljeni med posamezne države glede na število njihovega prebivalstva. To je relativno malo, saj toliko štejejo parlamenti posameznih velikih evropskih držav, kar pomeni, da si bo zelo težko priboriti mesto v strasbourški skupščini; trenutno je evropskih poslancev 624. Sedaj v EU velja pravilo, da pripade vsaki državi najmanj šest evropskih poslancev in tega pravila naj ne bi spreminjali za prihodnje volitve leta 2004. Za volitve leta 2009 pa naj bi, glede na sprejem novih članic, vzpostavili drugačna pravila, po katerih bi vsaki državi zagotovili najmanj štiri evropske poslance. Za Slovenijo to pomeni, da bo leta 2004, če bo do takrat postala polnopravna članica EU, izvolila najmanj šest evropskih poslancev, pet let kasneje pa - odvisno od števila držav, ki jih bodo medtem sprejeli v EU, morda samo štiri. Tudi tu je treba stvari jasno povedati od vsega začetka, da ne bo očitkov, da je kdo Slovenijo izigral. Gre le za dva vidika dolgega poročila Evropskega parlamenta, ki obsega celoto odnosov znotraj EU. Evropski parlament se je tako znesel nad Svetom ministrov, ki je še vedno osrednji oblastveni organ EU, in od njega poleg odprave odločanja s konsenzom (torej s pravico veta za vsako državo članico) zahteval tudi preglednost, izdelavo poslovnika in objavo zapisnikov zasedanj. Vrsta predlogov zadeva tudi druge institucije in postopke v EU, od potrebe po nekakšni evropski ustavi do problemov zunanje politike in varnosti ter vse do energetske politike in zračnega prostora. Vendar sta prav vprašanji strukture Evropske komisije in Evropskega parlamenta jedro sprememb, ki bodo zadevale in do neke mere prizadele še zlasti manjše države članice.
Na začetku sem omenil vprašanje jezikov. Zdaj je v EU enajst delovnih jezikov in v Evropskem parlamentu je zagotovljeno prevajanje za vse te jezike: vsakdo lahko govori v uradnem jeziku svoje države in posluša razprave v prevodu v isti jezik. Tu ne napovedujejo sprememb, kajti gre za vprašanje osnovne demokracije. Pa o tem kdaj drugič.
Bojan Brezigar