Evropska unija v nasprotju z nacionalnimi sistemi, kjer se
nacionalna volja izraža v parlamentu, pomembno zakonodajno vlogo
podeljuje predstavnikom držav članic v Svetu EU. Vendar so se
pristojnosti Evropskega parlamenta z institucionalnim razvojem
razširile: Svet si sedaj s Parlamentom deli zakonodajne pristojnosti
za sprejetje zavezujočih splošnih pravnih aktov (uredb in
direktiv). Postopki odločanja, tj. načini po katerih EU ustvarja in
sprejema zakonodajo, so posvetovalni postopek ter postopki
sodelovanja, soodločanja in privolitve. Uporaba posameznega postopka
je odvisna od področja, ki ga EU želi s predlaganim aktom urediti. A
poudariti je potrebno, da lahko Svet in Komisija lahko na določenih
področjih sprejemata zakonodajne akte tudi brez neposredne udeležbe
Evropskega parlamenta.
Vse zakonodajne postopke spremljajo neformalne izmenjave stališč, tehnični sestanki in formalni sestanki na višji ravni med Svetom, Parlamentom in Komisijo oziroma t. i. trialogi. Njihov namen je odpravljati razlike med pogledi posameznih institucij in doseči čimprejšnji dogovor.
Večinoma Svet EU sprejema odločitve s kvalificirano večino. Izjema so predlogi področnih aktov, pri katerih Svet sprejema odločitve s soglasjem (uresničevanje pravic prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ukrepov na področju socialne varnosti delavcev migrantov, direktiv za vzajemno priznavanje diplom, spričeval in drugih dokazil o formalnih kvalifikacijah, spodbujevalnih ukrepov na kulturnem področju).
