Sekundarno pravo je pomemben vir prava Skupnosti. Opredelimo ga lahko kot skupek vseh normativnih aktov, ki so jih evropske institucije sprejele na osnovi pogodbenih določb. V sekundarno pravo sodijo zavezujoči (uredbe, direktive in odločbe) in nezavezujoči pravni akti (priporočila, mnenja), predvideni v Pogodbi o Evropski skupnosti, ter tudi cela vrsta drugih aktov, kot so poslovniki institucij, akcijski programi Skupnosti, itd.
Uredba
Uredba ima splošen značaj in je v celoti zavezujoč pravni akt. V nasprotju z direktivami, namenjenimi državam članicam, in odločbami, ki imajo točno določene prejemnike, so uredbe namenjene vsem. Uredba dobi ob izdaji neposredno pravno veljavo v nacionalnih pravnih redih, se pravi, da ustvarja pravo, ki se nemudoma uporabi v vseh državah članicah enako kot nacionalni zakon in to brez vsakršnega posredovanja nacionalnih oblasti. Vsak nacionalni zakon oziroma določbe le-tega, ki morda nasprotujejo določbam uredbe, izgubijo svojo pravno veljavo oziroma uredba nad njimi prevlada.
Direktiva
Direktiva je pravni akt, namenjen večinoma vsem (lahko pa tudi posameznim) državam članicam, njen glavni cilj je približevanje zakonodaj. Direktiva zavezuje države članice glede rezultata, ki ga je potrebno doseči, vendar jim pušča izbiro pri sprejemanju oblike in sredstev za uresničitev ciljev Skupnosti v okviru njihovega notranjega pravnega reda.
Če države članice direktive ne prenesejo v nacionalno zakonodajo ali jo prenesejo v nepopolni obliki ali z zamudo, se lahko tisti, ki so predmet sodne obravnave, nanjo neposredno sklicujejo pred nacionalnimi sodišči.
Odločba
Odločba je akt, s katerim lahko institucije Skupnosti od države članice ali državljana Unije zahtevajo, bodisi da deluje na določen način bodisi da se določenemu delovanju odpove, oziroma ji/mu podelijo pravice ali naložijo obveznosti.
Odločba je individualna, zavezujoča le za osebe, katere izrecno in individualno naslavlja (države članice, fizične ali pravne osebe), zaradi česar se razlikuje od uredbe, ki je v svoji celoti zavezujoča za vse.
Priporočilo
Institucije EU lahko s priporočilom ocenijo trenutni položaj ali dejstva, izrazijo mnenje ali predlagajo usmeritev, ne da bi ustvarile zakonsko obveznost za prejemnike (države članice, druge institucije, včasih tudi državljane Unije). Kljub temu, da ni pravno obvezujoče, nosi precejšno politično težo.
Mnenje
Mnenje je akt, s katerim lahko institucije izrazijo pravno nezavezujoče mnenje, se pravi, da prejemnikom ne nalagajo zakonske obveznosti. Namen je opredeliti stališče institucije glede nekega vprašanja oziroma napovedati smernice razvoja v prihodnosti.