Mednarodni sporazumi so vir prava Evropske unije, ki slednji
omogoča razvijanje gospodarskih, družbenih in političnih odnosov s
preostalim svetom. Vedno gre za sporazume, sklenjene med subjekti
mednarodnega prava (državami ali organizacijami), katerih cilj je
vzpostaviti sodelovanje na mednarodni ravni. Sporazumi, ki jih
Evropska unija sklene v okviru prvega stebra, zavezujejo institucije
Unije in države članice. Sporazumi, ki jih Evropska unija sklene v
okviru drugega in tretjega stebra, zavezujejo institucije, vendar ne
vedno držav članic.
Ločujemo lahko tudi med dvema glavnima vrstama sporazumov:
- mednarodnimi pogodbami s tretjimi državami ali mednarodnimi organizacijami,
- sporazumi in konvencijami med državami članicami.
Sporazumi s tretjimi državami ali mednarodnimi organizacijami
Takšne sporazume lahko sklene bodisi Skupnost sama bodisi Skupnost skupaj z državami članicami (mešani sporazum). Ti sporazumi so zavezujoči za Skupnost in države članice in torej zahtevajo njihovo odgovornost na mednarodni ravni. Razlikujemo tri oblike sporazumov:
- Pridružitveni sporazumi - zadevajo tesno gospodarsko sodelovanje, povezano z obsežno finančno podporo Skupnosti v korist partnerja pri sporazumu. V to kategorijo sodijo sporazumi s čezmorskimi državami in ozemlji, sporazumi o pripravi pristopa in oblikovanju carinske unije ter sporazum o Evropskem gospodarskem prostoru (EGP).
- Sporazumi o sodelovanju - nimajo istega pomena kot pridružitveni sporazumi, saj zadevajo samo močno gospodarsko sodelovanje. Takšni sporazumi povezujejo Skupnost zlasti z državami Magreba (Alžirijo, Marokom in Tunizijo), državami Mašrika (Egiptom, Jordanijo, Libanonom in Sirijo) ter Izraelom.
- Trgovinski sporazumi - to so sporazumi na področju carinske in trgovinske politike, sklenjeni s tretjimi državami, skupinami tretjih držav ali v okviru mednarodnih trgovinskih organizacij. V to kategorijo sodi Sporazum o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije (WTO).
Sporazumi med državami članicami
Gre za zavezujoče pravne akte, sklenjene med državami članicami za reševanje vprašanj, ki so bodisi tesno povezana z dejavnostmi Skupnosti, vendar institucije Skupnosti zanje niso dobile nobenega pooblastila, bodisi omogočajo razširitev ozemeljskih meja nacionalnih ukrepov za oblikovanje enotnega prava na ravni Skupnosti (na primer sporazum v zvezi s patentom Skupnosti).