EU je edinstvena nadnacionalna politično-gospodarska
struktura. Pravo Evropske unije je tako poseben mednarodni pravni
sistem, ki deluje vzporedno s pravom držav članic EU. Ima neposreden
učinek v pravnih sistemih držav članic in ima na mnogih področjih,
predvsem na področju ekonomske in socialne politike, prednost oziroma
primat. Primarnost pomeni, da pravila, sprejeta na ravni EU,
prevladajo nad pravili, vsebovanimi v pravnih redih držav
članic. Pravo EU je avtonomno pravo, saj svoje veljavnosti ne črpa iz
morebitne poznejše odobritve nacionalnih organov držav članic, temveč
se opira na zakonodajne pristojnosti organov EU.
Pravni red Evropske unije ima naslednja glavna vira:
- primarna zakonodaja - ustanovne pogodbe, na katerih temeljijo Evropska skupnost, Evropska skupnost za atomsko energijo in Evropska unija; ter vse spremembe in dopolnitve ustanovitvenih pogodb in pogodbe o pristopu držav k Evropski uniji.
- sekundarna zakonodaja - pravni akti Evropske skupnosti, Evropske skupnosti za atomsko energijo in Evropske unije, ki jih sprejemajo institucije Evropske unije (uredbe, direktive, odločbe, priporočila in mnenja) po posebnih v ustanovnih pogodbah predpisanih zakonodajnih postopkih.
Pomemben pravni vir pa so prav tako mednarodni sporazumi in sodna
praksa organov EU s pravosodnimi pooblastili, to je Sodišča Evropskih
skupnosti in Sodišča prve stopnje. Slednja zagotavljata
spoštovanje prava Skupnosti ter sta pristojna za interpretacijo
primarne in sekundarne zakonodaje. Tako s svojo prakso, ki kot vir
prava zavezuje tako institucije EU kot tudi države članice,
zagotavljata enotno razumevanje in izvajanje prava EU.