Pogajanja o podnebno-energetskem paketu v EU v polnem teku
Članice EU so se že zavezale, da bodo do leta 2020 znižale toplogredne izpuste za 20 odstotkov, za prav toliko nameravajo povečati proizvodnjo obnovljive energije. Če bi k tem naporom pritegnile preostale velesile v svetu, pa bi bile članice unije pripravljene na še bolj ambiciozne ukrepe.
Vse to namerava EU doseči z zakonodajo, ki opredeljuje izpuste iz največjih onesnaževalcev (gre za shemo trgovanja z izpusti toplogrednih plinov - ETS), prizadevanja posameznih držav (gre za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov za sektorje izven ETS, torej gospodinjstva, promet, kmetijstvo ipd.), obnovljive vire energije ter zajemanje in shranjevanje ogljikovega dioksida.
Največji onesnaževalci, denimo železarne, cementarne idr., bodo precej prizadeti, ker jih bo onesnaževanje drago stalo. Že zdaj morajo plačati za izpuste CO2, vendar bo v prihodnje obseg dovolilnic za izpuste bolj omejen. Ne le to, plačati bodo morali tudi za izpuste drugih plinov, denimo dušikovega oksida ter perfluoriranih ogljikovodikov. Še več, k nakupu dovolilnic bodo primorani novi sektorji - letalstvo, proizvodnja aluminija, kemična industrija.
Ker podobni standardi po svetu ne bodo veljali, evropska industrija opozarja, da bo postala manj konkurenčna. Mnogi izražajo bojazen, da bo industrija proizvodnjo selila izven EU, da bo prihajalo do tako imenovanega "uhajanja ogljika". Evropski parlament je se je v glavnem uprl poskusom vplivanja industrije in se je prav tako zavzel za načelo onesnaževalec plača.
Ena izmed možnosti za rešitev problema je mednarodni dogovor glede industrijskega onesnaževanja, če pa do njega ne bi prišlo, EU napoveduje, da bo poskušala najti svoje rešitve. Prav o tem trenutno države povezave tudi razpravljajo. Treba bo namreč oblikovati seznam industrij, ki bodo najbolj prizadete, in to čim prej. V nasprotnem primeru se lahko zgodi, da bo industrija začela svoj posel seliti v tretje države, čeprav je jasno, da v določenih primerih to ne bo enostavno, že zaradi ogromnih transportnih stroškov.
V zraku je tudi vprašanje brezplačnih dovolilnic. Sektor elektrike jih ne bo dobil, kar so ta teden podprli tudi evropski poslanci, in bo moral za vse izpuste plačati, saj svoj proizvod - elektriko - proda evropskim podjetjem in potrošnikom. S tem ima veliko težav Poljska, saj večino elektrike proizvede s premogom. Velja izpostaviti tudi, da je v prihodnje pričakovati višje cene elektrike - do leta 2020 za 10 do 15 odstotkov, kar je komisija priznala že ob predstaviti paketa.
A ni nujno, da bo račun za gospodinjstva narasel. To je namreč odvisno od varčevanja z energijo, pravijo v Bruslju. Sicer pa kot najpomembnejši učinek prenehanja dodeljevanja brezplačnih dovolilnic proizvajalcem elektrike omenjajo odpravo ogromnih dobičkov proizvajalce elektrike.
Med sektorje, ki niso vključeni v shemo ETS, spadajo med drugim prav gospodinjstva. Tudi njih čaka varčevanje z energijo, poleg njih pa tudi vse manjše onesnaževalce, ki niso vključeni v shemo, ter prometni sektor. Države bodo morale znižati izpuste, pri tem pa se bo upoštevalo njihovo razvitost, da ne bi bila prizadeta njihova gospodarska rast. Nove članice unije bodo zato lahko onesnaževale celo nekoliko več na račun določenih bolj razvitih starih članic.
Ukrepi so predvideni tudi za avtomobilsko industrijo, ki bo morala dati na trg vse čistejša vozila. A naložbe v čiste tehnologije prinašajo stroške, ki se jim vsi želijo izogniti. Ta zakonodajni predlog sicer ni del podnebnega svežnja. Se pa v okviru mednarodnega dogovora govori o tem, da bi razvitemu svetu priznali napore, če bodo vlagali v rastoče trge, če bo recimo podjetje iz evropske države odprlo "čisto" tovarno na Kitajskem.
Podnebni sveženj nadalje predvideva vse več zelene energije, torej energije iz obnovljivih virov. Mednje štejemo veter, sončno, vodno in geotermalno energijo, energijo valovanja, plimovanja, biomaso, deponijski plin, pline iz naprav za čiščenje odplak ter bioplin. EU bo morala proizvesti vse več te energije, pri čemer pa s to proizvodnjo ne bo smela škoditi okolju. Države so se v glavnem že dogovorile o trajnostnih kriterijih, a Evropski parlament vztraja, naj bodo še strožji.
Medtem vse bolj bledi prvotno navdušenje nad biogorivi. Jasno postaja, da bo 10-odstotni cilj biogoriv v prometu v EU do leta 2020, za kar so se marca 2007 zavzeli evropski voditelji, težko doseči. Morda bo dosegljiv z drugimi dodatnimi viri, denimo vodikom.
A večji problem je proizvodnja biogoriv. Prvič, ker je treba vzgojiti rastline, s čimer se za namene energije in ne hrane koristijo kmetijska zemljišča. Drugič, hrane bo treba v prihodnosti pridelati vse več, saj povpraševanje po njej narašča, s tem pa tudi cene. Proizvodnja biogoriv bi lahko tako še pospešila rast cen hrane, o čemer pa mnenja sicer niso enotna. (STA)