Večina za čim manj sprememb, glasna manjšina za čim večje
Poljska je v svoji zahtevi po spremembi načina glasovanja bolj ali manj osamljena, uživa le podporo Češke, ki pa se precej manj izpostavlja.
Jasne so tudi zahteve Velike Britanije, ki ustavni pogodbi že od vsega začetka ni bila naklonjena. V Londonu zlasti odločno nasprotujejo zlitju dveh pravnih osebnosti v eno, kar bi EU omogočilo bolj učinkovito delovanje na mednarodnem področju. To bi lahko odprlo možnost enotnega sedeža za EU v mednarodnih organizacijah, recimo v Varnostnem svetu ZN, na kar pa Britanci ne pristajajo.
Poleg tega London noče, da bi bila listina o temeljnih pravicah sestavni del nove pogodbe, oziroma ni pripravljen pristati na nič, kar bi od Velike Britanije zahtevalo spremembo veljavne zakonodaje o zaposlovanju in socialnih zadevah. Enako velja za nedotakljivost britanskega pravnega sistema ter policije in pravosodja.
V bruseljskih krogih sicer vlada prepričanje, da bo dogovor z Veliko Britanijo lažje doseči kot s Poljsko, še zlasti, ker bo to zadnji vrh za Tonyja Blaira, preden bo prihodnji teden vajeti predal precej bolj evroskeptičnemu nasledniku Gordonu Brownu. Je pa bilo v tisku v zadnjih dneh tudi precej ugibanj o tem, ali bi Blair lahko postal prvi predsednik EU, kar naj bi predlagal novi francoski predsednik Nicolas Sarkozy.
Sarkozy, ki je že lani v javnost vrgel zamisel o t. i. mini ustavni pogodbi, se je po majski zmagi na predsedniških volitvah dejavno vključil v pogovore o novem dokumentu. Njegova glavna zahteva je, da bo pogodba v takšni obliki, da za njeno ratifikacijo v Franciji ne bo potreben referendum. Prav francoski volivci so namreč na referendumu maja 2005 zavrnili ustavno pogodbo in s tem sprožili celotno krizo.
Francija je tik pred vrhom oblikovala skupen predlog s Španijo, ki je sicer evropsko ustavo ratificirala med prvimi in to celo na referendumu. Francosko-španski predlog predvideva okleščeno pogodbo, ki pa bi zagotavljala okrepljen predsedniški položaj, skupno politiko priseljevanja, pa tudi več področij, na katerih članice odločajo s kvalificirano večino, vključujoč notranje zadeve in pravosodje.
Poleg Francozov so na referendumu leta 2005 ustavo zavrnili tudi Nizozemci. Nizozemski premier Jan-Peter Balkenende bi se, tako kot Sarkozy, rad na vsak način izognil novemu referendumu, zato se zavzema za "kratek tekst brez ustavnih elementov", meni pa tudi, da bi morali imeti nacionalni parlamenti večjo vlogo pri oblikovanju evropske zakonodaje oziroma možnost zavrnitve predlogov, s katerimi se ne strinjajo.
Poleg omenjenih ustavne pogodbe niso ratificirale še Portugalska, Švedska, Irska in Danska, ki pa do dokumenta nimajo večjih zadržkov in tudi niso naklonjene večjim spremembam.
Države, ki so ustavo že ratificirale (Slovenija, Avstrija, Finska, Estonija, Litva, Latvija, Malta, Ciper, Madžarska, Slovaška, Grčija, Romunija, Bolgarija, Španija, Italija, Luksemburg, Nemčija in Belgija) si seveda želijo, da bi se dokument ohranil v čim večji meri. Najbolj zavzeto krčenju pogodbe nasprotujeta Italija in Luksemburg.
Luksemburški premier Jean-Claude Juncker je večkrat dejal, da njegova država "minimalističnih teženj" ne podpira, italijanski premier in nekdanji predsednik Evropske komisije Romano Prodi pa opozarja, da bo, če dogovora o novi pogodbi ne bo, prišlo do oblikovanja Evrope dveh hitrosti, kar pa po njegovem ni nujno slabo.
Tudi Slovenija, ki je evropsko ustavo ratificirala februarja 2005, bi rada, da bi bila nova pogodba čim bolj podobna ustavni, kot država, ki bo v prvi polovici leta 2008 na čelu EU, pa si tudi želi, da bi nemškemu predsedstvu uspelo doseči dogovor o novem dokumentu, saj se bo v nasprotnem primeru znašla pred zelo težko nalogo. (STA)