Novice

Ustavno pogodbo so podpisale vse države, po zavrnitvi na referendumih v Franciji in na Nizozemskem pred dvema letoma pa je projekt zastal, čeprav je dokument ratificiralo 18 članic, med njimi tudi Slovenija. Med devetimi državami, ki ustavne pogodbe niso ratificirale, je v zadnjih tednih najtrša pogajalka Velika Britanija.

London oporeka pravnemu statusu Unije, ukinitvi možnosti nacionalnega veta v zunanji in obrambni ter pravosodni in notranji politiki ter listini o temeljnih človekovih pravicah.

Pravni značaj unije bi namreč s preprostimi besedami pomenil, da lahko EU kot zastopnica 27 članic podpisuje mednarodne sporazume, na primer Kjoto, in sodeluje v mednarodnih organizacijah, na primer v ZN, kjer je Velika Britanija stalna članica, ali v Organizaciji za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD) ali v Mednarodnem denarnem skladu (IMF).

Prenosu nacionalnih pristojnosti v pravosodju in notranjih zadevah London nasprotuje predvsem zaradi primera Severne Irske, zaradi česar se tudi vse pogosteje omenja možnost, da bi Velika Britanija in Irska ohranili možnost izjeme, vse druge države pa naj bi prešle z odločanja s soglasjem na kvalificirano večino.

Med novinkami pa svoje nacionalne težnje najbolj zavzeto brani Poljska, ki najbolj nasprotuje novi razdelitvi glasov pri odločanju v institucijah, ker izgubi vpliv, ki ga ima po sedanji Pogodbi iz Nice.

Francija in Nizozemska, ki sta ustavno krizo tudi sprožili, sta po koncu volitev nekoliko bolj pripravljeni na kompromis. Nizozemski premier Jan-Peter Balkenende bi se rad na vsak način izognil novemu referendumu, zato se zavzema za "kratek tekst brez ustavnih elementov". V dokumentu sicer želi tudi pogoje za nadaljnjo širitev unije.

Francija z novim predsednikom Nicolasom Sarkozyjem predlaga "poenostavljeno pogodbo", ki se nekako kaže kot temelj morebitnega konsenza med članicami. S tem bi več sto strani dokumenta skrčili na nekaj deset in od štirih delov ohranili le enega - o institucionalni ureditvi.

V nasprotju z Veliko Britanijo se Francija zavzema za ukinitev vetov in krepitev odločanja s kvalificirano večino. Prav tako francoski predsednik predlaga dvostopenjsko reševanje krize: najprej rešitev, ki bo omogočila nemoteno delovanje institucij, nato, po evropskih volitvah junija 2009, nova razprava o vsebini politik.

Druge štiri države, ki pogodbe niso ratificirale - Portugalska, Švedska, Irska in Danska - so na strani držav, ki dokument so potrdile. Portugalska, ki bo v drugi polovici leta prevzela predsedovanje uniji, je Nemčijo že pozvala, naj poskrbi za jasen mandat medvladne konference, ki ne bi dopuščal odpiranja vprašanj, kar na primer hoče Poljska.

Med 18 državami, ki so ustavno pogodbo ratificirale, je zagotovo v najtežjem položaju Nemčija, ki mora kot predsedujoča EU uskladiti različne nacionalne težnje. Nemška kanclerka Angela Merkel pogajanja vodi za zaprtimi vrati, na štiri oči, in več posluša kot govori. "Kot predsedujoča moram biti zelo previdna," je redkobesedna v javnosti.

Berlin si nadvse želi svoje predsedovanje uniji kronati z uspehom o dogovoru o novi pogodbi, kar se po energetskem preboju in berlinski izjavi marca niti ne zdi nemogoče. "Ne morem reči, kakšen bo izid pogajanj 22. junija, saj smo še vedno v fazi premišljevanja," sicer Merlova ne želi komentirati, kakšen naj bi bil kompromis.

Med osemnajsterico sta v posebnem položaju tudi Luksemburg in Španija, ki sta dokument edina ratificirala na referendumu. Luksemburški premier Jean-Claude Juncker se izreka proti "minimalističnim težnjam" in "prodajanju ustavne pogodbe po oddelkih", španski premier Jose Rodriguez Zapatero pa naj bi po zadnjih informacijah stopil na Sarkozyjevo stran.

Belgijski premier Guy Verhofstadt in italijanski premier Romano Prodi pa sta v minulem tednu izpostavila možnost "Evrope dveh hitrosti", če dogovor ne bo mogoč. Oba namreč kot zvesta Evropejca želita napredek v evropski integraciji ter da bi unija lahko šla dlje na področju varnosti in obrambe.

Druge članice, ki so ustavno pogodbo ratificirale, poleg Slovenije so to še Avstrija, Finska, Estonija, Litva, Latvija, Malta, Ciper, Madžarska, Slovaška, Grčija, Romunija in Bolgarija, v pogajanjih niso glasne. Slovenija bi rada ohranila čim več vsebine iz ustavne pogodbe, a je pripravljena na kompromis. Nasprotuje pa odpiranju že rešenih vprašanj, na primer o glasovanju. (STA)