V Bruslju na ogled razstava o slovenskem prakolesu
V sodelovanju z arheologi je izdelovalec miniatur Janko Samsa izdelal rekonstrukcijo voza, ki naj bi mu pripadalo barjansko kolo, nato pa še miniaturno varianto v merilu ena proti sedem, ki je te dni razstavljena v Slovenski hiši. Poleg tega je v Bruslju razstavljenih še osem modelov vozov, ki so jih nekoč uporabljali na slovenskih tleh.
To so vozovi za prevažanje slame ali stelje, panjev, tekočine, na primer vina, kamnitih kock, lesa ali krompirja in drugih pridelkov. Samsov najljubši voz je voz za prevažanje vina, ki so ga uporabljali predvsem na območju Petrovega Brda. Razstava slovenskih vozov, ki počasi izginjajo, je pričevanje o nekdanjem prometu in transportu na Slovenskem.
Razstavo je odprla obujevalka slovenskega ljudskega spomina Ljoba Jenče, ki je z ljudskimi pesmimi zaokrožila zgodbo o slovenskem prakolesu. Vodilna zgodba je ljudska pesem o ribi Faroniki, v ribo spremenjenem egipčanskem faraonu, ki naj bi nosil ves svet. Če bi se riba zvrnila na hrbet, bi bil pogubljen ves svet, pravi ljudsko izročilo.
Naj se kolo nikdar ne prevrne, tako bi lahko povzeli sporočilo razstave v Bruslju. Avtor koncepta Marko Drpič in oblikovalka razstave Maja Licul pa sta zgodbo o lesenem kolesu z Barja povezala še z vizijo slovenskega pionirja kozmonavtike Hermana Potočnika alias Hermanna Noordunga, specialista raketne tehnike.
V knjigi Problem vožnje po vesolju je namreč Potočnik predlagal vesoljsko postajo v obliki vrtečega se bivalnega kolesa. "Slovenci imamo na eni strani najstarejše kolo na svetu in na drugi strani ta zgodba nima konca, ta postaja namreč še ni bila narejena," je pojasnil Drpič in dodal, da je idejo sicer uporabil Stanley Kubrick v zadnji frekvenci filma Odiseja 2001 (STA).