Skupna kmetijska politika je bila vzpostavljena pred 50 leti, kmalu
za tem, ko je bilo za ustanovitelji EU desetletje pomanjkanja hrane,
in so začeli subvencionirati proizvodnjo osnovnih živil, da bi
zagotovili samozadostnost in varnost preskrbe s hrano. Cilji SKP, ki
so bili zastavljeni v Rimski pogodbi, so bili v večji meri že
doseženi: zagotovljen je bil primeren življenjski standard za
kmetijsko skupnost, trgi kmetijskih izdelkov so se ustalili,
potrošniki lahko kupujejo proizvode po zmernih cenah in prišlo je do
posodobitve struktur. Tudi druga načela, ki so bila sprejeta tekom
časa, so se dobro obnesla, saj se danes za potrošnike ni bojazni, da
bi primanjkovalo zalog, cene kmetijskih proizvodov pa so stabilne, saj
so zaščitene pred nihanji na svetovnih trgih.
Hkrati je SKP postala žrtev lastnega uspeha. Skupaj z modernizacijo načinov kmetovanja, ki je privedla do večje konkurenčnosti kmetijstva v Evropi, je prebivalstvo začelo zapuščati podeželje. Delež delovne sile v EU, ki ga je do tedaj pokrivala kmetijska skupnost, se je tako zmanjšal z 20% na manj kot 5%. Proizvodnja je naraščala veliko hitreje od potrošnje in proračun EU je bil prisiljen prevzeti breme prodaje odvečnih količin. Poleg tega je bila proizvodnja subvencionirana in je zavzela precejšen delež letnega proračuna EU.
Reforma skupne kmetijske politike (SKP)
Evropski svet je v Berlinu v okviru "Agende 2000" sprejel reformo skupne kmetijske politike, s čimer naj bi se znižali stroški na tem področju in ohranila konkurenčnost evropskega kmetijstva. Odtlej je bil glavni cilj spodbujati kmetovalce, da bi se preusmerili v proizvodnjo visoko-kakovostnih proizvodov, in sicer v količinah, ki bi nekoliko bolj sledile povpraševanju, in da bi opustili intenzivne metode pridelave, ki so škodljive za okolje. Po novem mora kmetijska skupnost poskrbeti, da se prav vsa podeželska območja ukvarjajo s kakšno gospodarsko dejavnostjo in da pokrajine ohranjajo svojo bogato dediščino in raznolikost. Naloga kmetijstva ni zgolj proizvodnja hrane, ampak je tudi porok preživetja podeželja kot življenjskega, delovnega in turističnega prostora.
Kot najbolj integrirana politika EU, prejema SKP velik delež iz skupnega proračuna. Kljub temu se je njen delež s skoraj 70% proračuna EU v sedemdesetih letih znižal na 34,9% proračuna v obdobju 2007-2013, kar je posledica prihranka stroškov doseženega z reformami ter prenosom nekaterih kmetijskih izdatkov na razvoj podeželja, ki mu bo v istem obdobju proračuna namenjenih 9,7%.
Pomemben rezultat reform so zadnjih nekaj letih so bila neposredna plačila kmetom, ki so nadomestila subvencije na proizvedene količine. Ta kmetom zagotavljajo primeren prihodek, vendar so pogosto povezana z doseganjem širše zastavljenih ciljev, kot so standardi glede varne hrane, zdravje živali in rastlin ter dobro počutje živali in ohranjanje tradicionalne podeželske krajine ter ptic in prosto živečih živali. Poleg tega predstavlja SKP finančno varnostno mrežo za kmete, ki so jih prizadele naravne nesreče ali bolezni živali. Premik s proizvodnih subvencij na neposredna plačila je za kmete najradikalnejša sprememba SKP od njene uvedbe leta 1958, ki pa se uvaja postopno.
