Odločanje na ravni Evropske unije je rezultat medsebojnega vplivanja različnih udeležencev, predvsem tako imenovanega "institucionalnega trikotnika", ki ga tvorijo Evropski parlament, Svet Evropske unije in Evropska komisija. V nekaterih primerih lahko v postopku odločanja sodelujejo tudi Računsko sodišče, Ekonomsko-socialni odbor, Odbor regij, Evropska centralna banka ali kakšen drug organ. Na določenih področjih je odločanje izključno v pristojnosti Sveta. To še zlasti velja za skupno zunanjo in varnostno politiko ter za policijsko in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah.
Ponavadi se postopek odločanja začne s predlogom Komisije, ki je glavni motor evropskega institucionalnega ustroja. Drugi dve instituciji (Evropski parlament in Svet EU) lahko priporočita Komisiji, naj poda posamezne predloge. Ponavadi o predlogu Komisije odločata ti dve instituciji, ki si tudi delita zakonodajno moč. Svet in Parlament sta v večini primerov pristojna za končno odobritev in sprejem predpisov.
Odločitve v Evropski uniji se sicer lahko sprejemajo po štirih različnih postopkih:
- Posvetovalni postopek (consultation procedure)
V tem postopku se mora Svet EU posvetovati z Evropskim parlamentom in se seznaniti z njegovim mnenjem. Ni pa mu treba tega mnenja upoštevati pri končni odločitvi. Ta postopek se je še zlasti pogosto uporabljal v prvih letih obstoja Evropske skupnosti, ko je bilo ravnotežje moči nagnjeno krepko v korist Sveta EU. Vendar pa si je Parlament skozi leta stalno krepil svoje pristojnosti, tako da je uporaba tega postopka vse bolj redka. - Postopek sodelovanja (cooperation procedure)
Postopek sodelovanja, ki je določen v 252. členu Pogodbe o Evropski skupnosti, je bil uveden leta 1986 z uveljavitvijo Enotne evropske listine. Povečala je vpliv Parlamenta, saj je določila, da le-ta sodeluje v dveh branjih zakonodajnih predlogov. Postopek sodelovanja se je široko uporabljal pri uveljavljanju enotnega trga. Maastrichtska pogodba je njegovo uporabo še razširila, z Amsterdamsko pogodbo, ki je razširila uporabo postopka soodločanja, pa se je njegova uporaba zopet omejila. Z uveljavitvijo Amsterdamske pogodbe se je uporaba postopka sodelovanja razširila tudi na določene ukrepe, ki zadevajo gospodarsko in denarno unijo. - Postopek soodločanja (codecision procedure)
Postopek soodločanja je bil uveden z Maastrichtsko pogodbo (1992) in je zapisan v 251. členu Pogodbe o Evropski skupnosti. Ta postopek omogoča Evropskemu parlamentu, da sprejema predpise skupaj s Svetom EU. Amsterdamska pogodba (1997) je razširila uporabo tega postopka, istočasno pa ga je poenostavila in naredila bolj razumljivega tako, da je vlogo Sveta EU in EP izenačila. Od uveljavitve pogodbe iz Nice dalje je to najpogosteje uporabljan postopek. - Postopek soglasja (assent procedure)
Ta postopek, po katerem mora Svet EU pred sprejemom določenih pomembnih odločitev dobiti soglasje Evropskega parlamenta, je bil uveden z Enotno evropsko listino. Uporablja se pri pristopu novih držav članic in pri določenih mednarodnih sporazumih. Amsterdamska pogodba pa je razširila njegovo uporabo tudi na primere odločanja o uvedbi sankcij zoper države članice zaradi resnih in vztrajnih kršitev temeljnih pravic.