1. Nujno potrebna vlaganja. V naslednjih 20 letih bo potrebno samo v Evropi nameniti okoli tisoč milijard evrov sredstev za pokritje pričakovanega povpraševanja po energiji in zamenjavo zastarele infrastrukture.
2. Odvisnost od uvoza narašča. Unija danes 50% potreb po energiji pokrije z uvozom, postaja pa tudi vedno bolj odvisna od uvoženih ogljikovodikov. Če se stanje ne bo spremenilo, se bo odvisnost EU od uvoza energije povečala s 50% skupne trenutne porabe energije v EU na 65% v letu 2030. Pričakuje se, da se bo odvisnost od uvoza plina povečala s 57% na 84% do leta 2030, od uvoza nafte pa z 82% na 93%, kar prinaša tako politična kot gospodarska tveganja. Poleg tega še niso vzpostavljeni mehanizmi, ki bi zagotavljali solidarnost med državami članicami, če bi prišlo do energetske krize. Pri tem je potrebno imeti v mislih dejstvo, da je več držav članic v veliki meri ali povsem odvisnih od enega samega dobavitelja posameznega energenta (predvsem plina).
 |
| Relativna sprememba v uvozu energije v letih 1994-2004 (EU-25) |
3. Zaloge zgoščene v le nekaj državah. Danes približno polovica plina, porabljenega v EU, prihaja iz samo treh držav (Rusije, Norveške in Alžirije). Glede na sedanje trende se bo odvisnost od uvoza plina v naslednjih 25 letih presegla 80%.
4. Svetovno povpraševanje po energiji narašča. Pričakuje se, da se bodo do leta 2030 svetovno povpraševanje po energiji in posledično tudi emisije CO2 povečali za približno 60%. Svetovna poraba nafte se je od leta 1994 povečala za 20%, svetovno povpraševanje po le-tej pa bo predvidoma naraščalo po stopnji 1,6% letno. Kako bo ponudba dohajala povpraševanje ostaja neznanka, zato tveganje, da pride do izpada oskrbe, narašča.
5. Nestanovitnost cen nafte in plina. V EU so se cene nafte in njenih derivatov ter zemeljskega plina v zadnjih dveh letih skoraj podvojile, temu pa sledijo tudi cene električne energije. Glede na naraščajoče svetovno povpraševanje po fosilnih gorivih, preobremenjene dobavne verige in naraščajočo odvisnost od uvoza se visoke cene nafte in plina po vsej verjetnosti ne bodo znižale. Po drugi, pozitivnejši strani pa lahko prisilijo porabnike, tako industrijo kot gospodinjstva, v večjo energetsko učinkovitost in inovativnost. A dandanes EU ostaja občutljiva na nestanovitnost cen in njihovo rast na mednarodnih energetskih trgih. Možni vplivi so znatni: na primer, če bi se cena nafte povečala na 100 USD na sodček v letu 2030, bi se skupna cena uvoza energije v EU-27 povečala za približno 170 milijard EUR, tj. letno povečanje v višini 350 EUR na državljana EU.
6. Podnebne spremembe. Po podatkih Medvladnega foruma o podnebnih spremembah (Intergovernmental Panel on Climate Change - IPCC) se je zaradi emisij toplogrednih plinov Zemlja že segrela za 0,6 stopinj. Če ne bomo ukrepali, se bo temperatura do konca tega stoletja povečala od 1,4 do 5,8 stopinj. 80% vseh emisij toplogrednih plinov v EU je posledica proizvodnje energije in je tako v samem središču podnebnih sprememb in zračnega onesnaženja. EU se je zavezala k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov v EU in po svetu na raven, ki bi omejila skupni dvig temperature na 2 °C v primerjavi z ravnmi v predindustrijskem obdobju. Vendar se bodo s trenutnimi energetskimi in prometnimi politikami emisije CO2 v EU povečale za 5% do leta 2030, na svetovni ravni pa predvidoma za 55%.
7. Evropa še ni razvila notranjih trgov z energijo, ki bi bili v
celoti konkurenčni. Ko bodo takšni trgi obstajali, bodo državljani in
podjetja v EU uživali vse koristi varnosti oskrbe in nižjih cen. Da bi
lahko dosegli ta cilj je nujno razviti medsebojne povezave,
vzpostaviti učinkovite zakonodajne in ureditvene okvire in jih v
celoti uporabljati v praksi ter dosledno izvajati pravila Skupnosti o
konkurenci. Da bi se lahko Evropa uspešno odzvala na številne izzive,
s katerimi se sooča, mora biti energetski sektor tržno
urejen. Predvidljiva in učinkovita notranja trga s plinom in
električno energijo sta bistvenega pomena za omogočanje potrebnih
dolgoročnih naložb in konkurenčnosti cen za potrošnike.
8. Povečevanje energetske soodvisnosti držav članic EU. Izpad energije v eni državi ima danes takojšnje posledice tudi v drugih.