Potencialni ukrepi Evropske energetske politike

Predlogi o prihodnosti Evropske energetske politike se običajno obravnavajo v naslednjih tematskih sklopih:

• Notranji energetski trg
• Solidarnost med državami članicami in zanesljivost dobave nafte, plina in električne energije
• Dolgoročna zavezanost zmanjšanju emisij toplogrednih plinov in sistemu trgovanja z emisijami v EU
• Energetska učinkovitost
• Energija iz obnovljivih virov
• Energetska tehnologija
• Fosilna goriva prihodnosti z nizkimi emisijami CO₂
• Prihodnost jedrske energije
• Mednarodna energetska politika

Notranji energetski trg

Cilj trajnostne, konkurenčne in varne energije se lahko doseže le z odprtimi in konkurenčnimi energetskimi trgi, ki temeljijo na konkurenci med podjetji, ki si želijo postati vseevropski konkurenti in ne prevladujoči nacionalni akterji. Odprti trgi in odsotnost protekcionizma bodo okrepili Evropo in ji omogočili, da se učinkoviteje spopade s svojimi energetskimi izzivi. Resnično konkurenčen enoten evropski trg z električno energijo in plinom bi znižal cene, izboljšal varnost oskrbe in povečal konkurenčnost, ki posledično prispeva k učinkovitejši rabi energije.

Pravi notranji energetski trg je bistven za premagovanje vseh izzivov, s katerimi se Evropa sooča na področju energije:

• Konkurenčnost: zagotoviti, da bo odpiranje energetskih trgov prineslo koristi porabnikom in gospodarstvu kot celoti, ter hkrati spodbuditi naložbe v proizvodnjo čiste energije in energetsko učinkovitost, ublažiti vpliv višjih mednarodnih cen energije na gospodarstvo in državljane EU ter ohraniti vodilni položaj Evrope na področju energetskih tehnologij.
• Trajnost: razvijati konkurenčne obnovljive vire energije ter druge vire in nosilce energije z nizko vsebnostjo ogljika, zlasti alternativna transportna goriva, zmanjšati povpraševanje po energiji znotraj Evrope ter usmerjati skupna prizadevanja za zaustavitev podnebnih sprememb in za izboljšanje lokalne kakovosti zraka.
• Zanesljivost oskrbe: obravnavati naraščajočo odvisnost EU od uvožene energije s pomočjo celovitega pristopa, s katerim bi zmanjšali povpraševanje, diverzificirali mešanico energetskih virov EU z večjo rabo domače in obnovljive energije ter spremenili načine in poti oskrbe z uvoženo energijo, oblikovanja okvira, ki bo spodbudil zadostne naložbe za kritje naraščajočega povpraševanja po energiji, boljše opremljenosti EU za obvladovanje nujnih primerov, izboljšanja razmer za evropska podjetja, ki si prizadevajo za dostop do svetovnih virov, in zagotovila, da bodo imeli vsi državljani in podjetja dostop do energije.

V preteklosti so bili nacionalni trgi za plin in električno energijo ločeni "otoki" znotraj EU, v katerih sta bili dobava in distribucija v rokah monopolistov. Evropska skupnost je sprejela vrsto ukrepov za vzpostavitev notranjega energetskega trga, namenjenega zagotavljanju resnične izbire vsem potrošnikom v EU, bodisi državljanom bodisi podjetjem, novih poslovnih priložnosti in več čezmejnega trgovanja. Tako EU spodbuja konkurenčnost s sredstvi za povezovanje izoliranih omrežij in za izboljšave čezmejnih povezav tako znotraj EU kot tudi z državami dobaviteljicami. Vsem dobaviteljicam je s pravili enotnega energetskega trga zagotovljen dostop do distribucijskega omrežja in cevovodnega omrežja držav EU in omogočene sprejemljive dajatve za dostop. Danes so energetski trgi odprti za konkurenco in nacionalne meje energetskih trgov izginjajo. Julija 2007 bodo imeli vsi porabniki, z zelo redkimi izjemami, zakonsko pravico do nakupa električne energije in plina od katerega koli ponudnika v EU. Kljub velikemu napredku na področju vzpostavitve konkurenčnega trga, pa delo še ni končano. Številni trgi ostajajo v veliki meri nacionalni in na njih prevladuje peščica podjetij.

Solidarnost med državami članicami in zanesljivost dobave nafte, plina in električne energije

Notranji energetski trg povečuje soodvisnost držav članic pri dobavi energije, tako električne energije kot plina. Celo pri dosegu ciljev energetske učinkovitosti in obnovljivih virov bosta nafta in plin še vedno zadovoljevala več kot polovico potreb EU po energiji, odvisnost od uvoza pa bo ostala visoka v obeh sektorjih (več kot 90% za nafto in približno 80% za plin v letu 2030). Brez pomembnega tehnološkega prodora bo nafta še naprej prevladovala tudi v prometu. Varnost dobave teh goriv ostaja bistvenega pomena za gospodarstvo EU. Dolgoročna varnost oskrbe pomeni, da EU glede dobave ni preveč odvisna od manjšega števila držav ali da izravnava to odvisnost s tesnim sodelovanjem na področju naložb in prenosa tehnologije z državami dobaviteljicami energije. EU tako goji ploden odnos glede s tradicionalnimi dobavitelji plina, ki so iz Evropskega gospodarskega prostora (EGP), tj. Norveško, in zunanjimi dobavitelji, kot sta Rusija in Alžirija. EU verjame, da se bodo ti odnosi v prihodnosti okrepili, a kljub temu je nujno spodbujati razvejanost virov, dobaviteljev, prevoznih poti in načina prevoza. Poleg tega je potrebno vzpostaviti učinkovite mehanizme, da se zagotovi solidarnost med državami članicami v primeru energetske krize.

Zanesljivost dobave energije je moč spodbujati na različne načine:

• Potrebni so ukrepi, ki bodo pomagali državam članicam, popolnoma odvisnim od enega samega dobavitelja plina, da razvejejo svojo oskrbo. Potrebno je razviti projekte za dobavo plina iz novih regij, vzpostaviti novih plinskih vozlišč v srednji Evropi in Baltiških deželah, bolje izkoristiti strateške možnosti skladiščenja in omogočiti izgradnjo novih terminalov za utekočinjeni zemeljski plin.
• Nadgradnja strateških mehanizmov EU za zaloge nafte.
• Oblikovati medsebojne povezave električnih omrežij in zavezujoče, izvršljive standarde zanesljivosti.

Dolgoročna zavezanost zmanjšanju emisij toplogrednih plinov in sistemu trgovanja z emisijami v EU

EU je v strateškem pregledu energetske politike sklenila, da evropska energetska politika temelji na cilju EU, da na mednarodnih pogajanjih doseže 30-odstotno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov v razvitih državah do leta 2020 v primerjavi z letom 1990. Poleg tega morajo biti leta 2050 emisije toplogrednih plinov zmanjšane do 50% glede na leto 1990, kar je 60- do 80-odstotno znižanje emisij v industrijskih državah do leta 2050. V vsakem primeru, torej tudi ob odsotnosti mednarodnega dogovora, pa se je EU zavezala, da doseže najmanj 20-odstotno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov do leta 2020 v primerjavi z letom 1990.

Sistem trgovanja z emisijami je in ostaja ključni mehanizem spodbujanja zmanjševanja emisij ogljika in ga je mogoče uporabiti kot podlago za mednarodna prizadevanja v boju proti podnebnim spremembam.

Program ukrepov energetske učinkovitosti

Za evropske državljane je energetska učinkovitost najbistvenejši element v evropski energetski politiki, saj ima potencial, da doda odločilni prispevek k doseganju trajnosti, konkurenčnosti in zanesljivosti dobave. Z bistvenim zmanjšanjem porabe energije se bosta povečala deleža obnovljivih virov energije ter zmanjšala uvozna intenzivnost. Energetska učinkovitost ni zgolj najbolj ekonomičen, ampak tudi najhitrejši način zmanjševanja ali vsaj omejevanja naraščanja porabe energije in posledično emisij toplogrednih plinov. Evropska komisija je 19. oktobra 2006 sprejela Akcijski načrt za energetsko učinkovitost (Action plan for Energy Efficiency), ki vsebuje ukrepe, kateri bi EU omogočili doseči ključni cilj, tj. zmanjšanje celotne porabe primarne energije za 20% do leta 2020. Če bo načrt uspešen, bi to pomenilo, da bi do leta 2020 EU porabila približno 13% manj energije kot danes in bi s tem prihranila 100 milijard evrov in v atmosfero izpustila približno 780 milijonov ton CO₂ manj na leto. Toda to bo zahtevalo precejšnji napor v smislu vedenjskih sprememb in dodatnih naložb.

Ključni ukrepi vključujejo:

• pospešitev uporabe energetsko učinkovitih prevoznih sredstev v prometu in večji izkoristek javnega prevoza;
• strožje standarde in boljše označevanje naprav;
• izboljšanje energetske učinkovitosti obstoječih stavb EU in pripravo načrtov za hiše z majhno porabo energije kot standard novih stavb;
• dosledno uporabo obdavčevanja za doseganje učinkovitejše izrabe energije;
• izboljšanje učinkovitosti proizvodnje toplote in električne energije, prenosa in distribucije;
• nove mednarodne sporazume o energetski učinkovitosti za spodbujanje splošnih prizadevanj.

Dolgoročni cilji na področju energije iz obnovljivih virov

Povečanje deleža obnovljivih virov energije je eden od najpomembnejših ukrepov za zagotavljanje zmanjšanja emisij toplogrednih plinov in energetske odvisnosti. Leta 1997 je Evropska unija začela delovati v smeri ciljnega deleža 12% obnovljive energije do leta 2010 v njeni skupni mešanici, kar pomeni podvojitev deleža iz leta 1997. Od takrat je proizvodnja obnovljive energije narasla za 55%. Kljub vsemu pa EU cilja ne bo dosegla. Delež obnovljive energije do leta 2010 verjetno ne bo presegel 10%. Glavni razlog za nedoseganje dogovorjenih ciljev glede obnovljive energije je - poleg današnjih višjih stroškov obnovljivih virov energije v primerjavi s tradicionalnimi viri energije - pomanjkanje skladnega in učinkovitega političnega okvira po vsej EU in stabilna dolgoročna vizija. Zaradi tega je na tem področju resno napredovalo le malo število držav članic.

Izziv politike obnovljivih virov je najti pravo ravnovesje med vzpostavitvijo velikega obsega obnovljive energije danes in čakanjem na jutri, ko bodo raziskave znižale stroške proizvodnje obnovljive energije. Iskanje pravega ravnovesja pomeni upoštevanje naslednjih dejavnikov:

• uporaba obnovljive energije danes je na splošno dražja od uporabe ogljikovodikov, toda razlika med njima se manjša - zlasti kadar se vračuna cena podnebnih sprememb;
• ekonomije obsega lahko zmanjšajo stroške obnovljivih virov, toda za to so danes potrebne večje naložbe;
• obnovljiva energija pomaga izboljšati zanesljivost energetske dobave v EU, in sicer s povečanjem deleža doma proizvedene energije, razvejanostjo mešanice goriv in virov uvoza energije ter povečanjem deleža energije iz politično stabilnih regij ter z oblikovanjem novih delovnih mest v Evropi;
• zaradi obnovljive energije nastaja zelo malo ali nič emisij toplogrednih plinov, njena uporaba ima zato večinoma zelo pozitiven učinek na kakovost zraka.

Evropski svet je 9. marca 2007 sprejel zavezujoč cilj povečanja stopnje obnovljive energije v skupni mešanici energetskih virov EU od manj kot 7%, kot je trenutna stopnja, na najmanj 20% do leta 2020.

Evropska unija je v svetovnem merilu vodilna na področju tehnologije obnovljivih energetskih virov, s prihodki v višini 20 milijard EUR in 300.000 delovnih mest. EU ima možnost voditi hitro rastoči svetovni trg tehnologij za proizvodnjo energije, ki ustvarjajo emisije z nizko vsebnostjo ogljika. Podjetja v EU na področju izkoriščanja vetrne energije zasedajo 60-odstotni delež svetovnega trga.

Doseganje 20% cilja bo zahtevalo veliko rast v treh sektorjih obnovljive energije: električne energije, biogoriv ter ogrevanja in hlajenja. Obnovljivi viri imajo potencial, da zagotovijo približno eno tretjino vse električne energije v EU do leta 2020. Vetrna energija pokriva približno 20% potreb po električni energiji na Danskem, 8% v Španiji in 6% v Nemčiji. Za stroške ostalih novih tehnologij, ki so precej visoki - fotovoltaične, sončne energije, energije plimovanja in valov - se napoveduje, da se bodo znižali. V sektorju ogrevanja in hlajenja se napredek pričakuje na področju več tehnologij. Švedska ima npr. več kot 185.000 geotermalnih toplotnih črpalk. Nemčija in Avstrija vodita na področju sončne energije. Če bi ostale države članice sledile tem številkam, bi delež obnovljive energije v ogrevanju in hlajenju poskočil za 50%. Kar zadeva biogoriva, je Švedska že dosegla 4-odstotni tržni delež za bioetanol na trgu z bencinom, Nemčija pa je vodilna v svetu po biodizlu, saj ima 6-odstotni delež na trgu z dizlom. Do leta 2020 bi se lahko delež biogoriva v prometu povzpel na 14%.

Uresničitev 20% deleža za obnovljive vire bo pomenila dodatni letni povprečni strošek 18 milijard evrov - kar je približno 6% na skupni pričakovani izdatek EU za uvoz energije v letu 2020. Ta znesek je izračunan na podlagi cene nafte 48 dolarjev na sodček do leta 2020. Če bi cena narasla na primer na 78 dolarjev za sodček surove nafte, bi skupni letni strošek padel na 10,6 milijarde evrov. Če se upošteva cena izpustov ogljika, ki je več kot 20 EUR za tono, potem cilj 20% ne bi stal nič več, kot če bi uporabljali oziroma uvažali tradicionalne vire energije, ustvarilo pa bi se veliko delovnih mest, omogočil bi se razvoj novih evropskih tehnoloških podjetij in občutno bi se zmanjšal izpust CO₂.

Evropski strateški načrt za energetsko tehnologijo

Tehnologija ima odločilno vlogo pri smotrnejši rabi energije, saj lahko zniža stroške za proizvodnjo iz obnovljivih virov, poveča učinkovitost izrabe energije in zagotavlja, da bo evropska industrija še naprej ostala vodilna v svetu. Okvirni programi EU za raziskovanje in tehnološki razvoj dajejo na voljo sredstva za obsežne raziskave na področju energetike (Brošura o energetiki znotraj sedmega okvirnega raziskovalnega programa: "Energy Research in the 7th Framework Programe"), medtem ko ima izvajalska agencija EU za inteligentno energijo med leti 2007 in 2013 na voljo 730 milijonov evrov iz svojega programa Inteligentna energija za Evropo. Slednji spodbuja raziskave na področju varčevanja z energijo, energetske učinkovitosti, obnovljivih virov energije in vidikov v zvezi s prometom, ki so povezani z energijo v EU, na Hrvaškem, Lihtenštajnu, na Islandiji in Norveškem.

Evropa na področju energetske tehnologije zasleduje dva ključna cilja: nižjo ceno čiste energije in vodilno vlogo industrije EU v hitro rastočem sektorju tehnologij z nižjimi emisijami ogljika. Evropski strateški načrt za energetsko tehnologijo zahteva dolgoročno vizijo, skladno z dolgoročnim izzivom prehoda na energetski sistem z nižjimi emisijami ogljika.

• Da bi lahko do leta 2020 uresničili cilj 20-odstotnega izkoriščanja obnovljivih virov energije, bodo morale tehnologije omogočiti strmo naraščanje deleža cenejših obnovljivih virov energije (vključno z izkoriščanjem vetrne energije na morju in biogoriv druge generacije);
• Do leta 2030 bo potrebno elektriko in toploto v čedalje večji meri proizvajati iz virov z nižjimi emisijami ogljika, z velikimi elektrarnami na fosilna goriva s skoraj nično emisijo ter zajemom in shranjevanjem CO₂. Sektor prevoza bo moral v čedalje večji meri prehajati na uporabo biogoriv druge generacije in vodikovih gorivnih celic.
• Leta 2050 in pozneje bi se moral zaključiti prehod na nižje emisije ogljika v evropskem energetskem sistemu, pri čemer bi evropski energetski viri v veliki meri vključevali obnovljive vire energije, trajnostno rabo premoga in plina, trajnostno rabo vodika, pridobivanje energije s fisijo četrte generacije (v državah članicah, ki bi se zanjo odločile) in energijo fuzije.

Fosilna goriva prihodnosti z nizkimi emisijami CO₂

Premog in plin zagotavljata 50% oskrbe z električno energijo v EU in bosta tudi v prihodnje zagotovo ostala pomemben del energetskega sistema. Zalog je tudi za daljše obdobje še precej. Vendar pa pri zgorevanju premoga nastane dvakrat več emisij CO₂ kakor pri plinu, zato je potrebno čistejše izkoriščanje premoga in zmanjšanje količine CO₂, ki pri tem nastane. Proizvodnja električne energije iz premoga se bo do leta 2030 podvojila. To bi sprostilo dodatnih pet milijard ton CO₂, kar bi pomenilo 40% pričakovanega povečanja z energijo povezanih emisij CO₂. Zato je potrebno dodatno ukrepanje za spodbujanje mednarodnih raziskav in ukrepov za zajemanje in shranjevanje CO₂.

Prihodnost jedrske energije

Približno ena tretjina električne energije in 15% vse porabljene energije danes predstavlja jedrska energija, ki je eden od največjih virov energije brez izpustov CO₂ v Evropi. Tako predstavlja jedrska energija edega od načinov omejevanja emisij CO₂ in bo v tistih državah, ki tako želijo, tudi v prihodnje imela pomembno vlogo v energetskem scenariju, v sklopu katerega bo v naslednjih desetletjih nujno znatno zmanjšanje emisij.

Poleg tega se pri proizvodnji jedrske energije nihanja cen goriva občutijo v manjši meri kakor pri proizvodnji v elektrarnah na premog in plin, saj pomenijo stroški za uran le omejen del skupnih stroškov proizvodnje jedrske energije, poleg tega bodo viri urana v zadostni meri na voljo še v prihodnjih desetletjih, njegova nahajališča pa so dokaj enakomerno razporejena po vsem svetu.

Vsaka država članica se mora sama odločiti, ali bo proizvajala energijo v jedrskih elektrarnah. Toda če bi se delež jedrske energije v EU zmanjšal, jo je nujno nadomestiti z drugimi energetski viri za proizvodnjo elektrike z nižjimi emisijami ogljika, saj v nasprotnem primeru ne bo mogoče doseči ciljev zmanjšanja toplogrednih plinov in povečanja zanesljivosti oskrbe z energijo.

Mednarodna energetska politika, ki dejavno sledi evropskim interesom

EU ne more sama uresničiti energetskih ciljev in ciljev povezanih s podnebnimi spremembami, saj bo na EU v prihodnje odpadlo le približno 15% novih emisij CO₂. Poleg tega bo v skladu z novimi cilji do leta 2030 poraba energije v EU znašala manj kot 10% svetovne porabe energije. Zato mora EU, da bi zagotovila konkurenčno, trajnostno in varno energijo ter se uspešno spopadla s podnebnimi spremembami, delovati skupaj z razvitimi državami in državami v razvoju ter s porabniki in proizvajalci energije.

EU in države članice si morajo enotno prizadevati za uresničitev energetskih ciljev, oblikovati učinkovita mednarodna partnerstva in iz tega izpeljati jasno usmerjeno politiko. Energija mora postati osrednji sestavni del vseh zunanjih odnosov EU, saj igra ključno vlogo pri zagotavljanju geopolitične varnosti, gospodarske stabilnosti, socialnega razvoja in mednarodnih prizadevanj v boju proti podnebnim spremembam.

Učinkovita zunanja energetska politika EU mora v naslednjih letih doseči naslednje:

• Evropska skupnost in njene države članice morajo biti ključni dejavnik pri oblikovanju mednarodnih sporazumov, vključno s podaljšanjem Pogodbe o energetski listini in ureditvijo na področju podnebnih sprememb po letu 2012, pri razširitvi trgovanja z emisijami na svetovne partnerje in uvedbo čistih tehnologij in tehnologij obnovljivih virov.
• Odnosi EU s sosedami na področju energetike so temeljnega pomena za evropsko varnost in stabilnost. EU bi morala vzpostaviti široko mrežo, ki bi zajemala države okoli EU in bi delovala na osnovi skupnih, iz energetske politike EU izhajajočih pravil ali načel. Pogodba o Energetski skupnosti je že zdaj podlaga nastajajočega regionalnega energetskega trga, ki se bo postopoma širil prek meja EU in zahodnega Balkana in vključeval države, kot so Moldavija, Norveška, Turčija in Ukrajina, vzpostaviti pa je potrebno okrepljene odnose na področju energije z Alžirijo in Egiptom ter drugimi dobavitelji energije iz Mašreka/Magreba.
• Okrepiti je potrebno odnose z zunanjimi dobavitelji energije in nadalje razvijati obsežna partnerstva, ki temeljijo na skupnem interesu, transparentnosti, predvidljivosti in vzajemnosti.
• Še naprej je potrebno razvijati tesne odnose na področju energetike z ostalimi velikimi porabniki pri iskanju odgovorov na problem podnebnih sprememb, pri spodbujanju odprtih in konkurenčnih energetskih svetovnih trgov, kot tudi razvijati energetsko učinkovitost in uporab obnovljivih virov energije ter sodelovati na področju raziskav in razvoja novih tehnologij.
• Razviti obsežno energetsko partnerstvo med Afriko in Evropo, saj se je pomen Afrike kot dobaviteljice energije v zadnjih letih močno povečal, še večji pa je njen potencial. Dialog bi moral vključevati varnost oskrbe, prenos tehnologij obnovljivih virov energije, trajnostno izrabo virov, transparentnost energetskih trgov in ravnanje po načelih dobrega upravljanja.