Voditelji držav članic Evropske unije (EU) so 19. oktobra 2007 v Lizboni dosegli dogovor o pogodbi o reformi (Lizbonski pogodbi), ki naj bi Uniji omogočila učinkovito delovanje in okrepila njeno vlogo v svetu. Lizbonska pogodba, kot se bo pogodba o reformi uradno imenovala, je bila tema prvega dne neformalnega srečanja, ki je potekalo 18. in 19. oktobra 2007 pod okriljem portugalskega predsedstva. Evropski voditelji in vodje diplomacij so pogodbo podpisali 13. decembra 2007 v Lizboni, temu pa zdaj sledi proces ratifikacije v vseh 27 državah članicah. V veljavo naj bi Lizbonska pogodba stopila še pred volitvami v Evropski parlament junija 2009.
Nova pogodba tako ne bo ustava, ki bi nadomestila vse dosedanje pogodbe (kot je bilo to mišljeno s Pogodbo o ustavi za Evropo, temveč bo nadomestila oziroma spremenila obstoječe pogodbe (Pogodbo o Evropski uniji ter Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti). Pogodba sicer ohranja večino vsebine, ne pa tudi oblike ustavne pogodbe. V pogodbi tako ne bo izrecne omembe simbolov EU (zastava, himna, slogan), ki bi nakazovali na ustavnost, opuščeni so tudi nazivi "zakon" in "predlog zakona", tako da pravni red Unije ne bi spominjal na nacionalne zakonodaje.
Slovenija bo Lizbonsko pogodbo ratificirala v državnem zboru in sicer 29. januarja. Slovenija si s čimprejšnjo ratifikacijo prizadeva dati pozitiven zgled za ratifikacijske postopke v drugih državah članicah. Slovensko predsedstvo Svetu EU je proces ratifikacije Lizbonske pogodbe namreč vključilo med prioritete predsedovanja. Skupaj z ostalimi 26 članicami je Slovenija odločna Evropski uniji še pred novimi volitvami v Evropski parlament leta 2009 dokončno zagotoviti nov skupni temelj delovanja Unije.
Novosti, ki jih predvideva Lizbonska pogodba:
- Zlitje doslej dveh pravnih oseb - Evropske skupnosti in
Evropske unije v eno - v Evropsko unijo;
to je ena najpomembnejših novosti, v skladu s katero bo Unija v celoti nadomestila in nasledila Skupnost. Enotna pravna entiteta bo Uniji omogočala podpisovanje mednarodnih sporazumov. - Tristebrna struktura Unije se odpravi, s čimer se krepi pristojnost EU v zunanji in varnostni politiki (drugi steber) ter v pravosodju in notranjih zadevah (tretji steber).
- Število sedežev v Evropskem parlamentu
V prihodnjem mandatu Evropskega parlamenta (2009-2014) bo imela posamezna država največ 96 in najmanj šest sedežev, skupno število poslanskih mest pa se bo zmanjšalo s 785 na 750 (v kar ni šteto mesto predsednika Evropskega parlamenta). O podrobni razdelitvi sedežev po državah bo na osnovi predloga Evropskega parlamenta dokončno odločil Evropski svet na decembrskem zasedanju. Slovenija bo (poleg Malte, Švedska in Avstrije) en sedež pridobila, tako da bo imela v Evropskem parlamentu skupaj 8 poslancev. - Krepitev vloge Evropskega parlamenta v zakonodajnem postopku
Na področju velike večine politik EU bo postopek soodločanja t.i. "običajni zakonodajni postopek", po katerem bo imel Evropski parlament podobne pristojnosti kot Svet. - Mehanizem loannina
Mehanizem, ki skupini držav omogoča odlog zanje sporne rešitve za razumno časovno obdobje, čeprav ne dosegajo praga blokirajoče manjšine, bo v pogodbo vključen v obliki pravno zavezujoče izjave. - Imenovanje Visokega predstavnika za zunanje zadeve in varnostno politiko
Visoki predstavnik za zunanje zadeve in varnostno politiko bo opravljal delo sedanjega visokega predstavnika za zunanjo politiko in komisarja za zunanje odnose; obenem bo tudi eden od podpredsednikov Evropske komisije ter predsedujoči Sveta EU za zunanje zadeve. Predvideva se tudi vzpostavitev skupne diplomatske službe. - Evropski svet in Evropska centralna banka bosta postali uradni instituciji, Sodišče Evropskih skupnosti se bo preimenovalo v Sodišče EU.
- Predsednik Evropskega sveta
Po novem naj bi imel Evropski svet stalnega predsednika z dveinpolletnim mandatom, ki je lahko enkrat obnovljen. Funkcija bo nezdružljiva s katerokoli drugo nacionalno funkcijo. - Vprašanje generalnih pravobranilcev na Sodišču Evropskih
skupnosti
Predvidena so tri nova mesta, od tega eno stalno mesto za Poljsko. Sedaj je mest osem, pet stalnih zasedajo največje stare članice, na preostalih pa rotirajo vse druge. - Določba, ki državam članicam prvič omogoča, da legalno in formalno končajo članstvo v EU.